Tiskane izdaje
Tri mesece in pol po začetku koalicijske ofenzive na Mosul je zahodni, večinoma sunitski del drugega največjega iraškega mesta še vedno v celoti v rokah samooklicane Islamske države. Izčrpane iraške enote sicer napovedujejo »pohod« čez reko Tigris, ki mesto deli na dva dela, a strategija, ki so si jo zamislili načrtovalci ofenzive, očitno ne deluje.
Pripadniki Zlate divizije iraške vojske, ki so v bitki za Mosul opravili glavnino bojevanja, so izčrpani. Za njimi je skoraj letno dni neprestanega bojevanja. Z borci islamskega kalifata so se (izjemno uspešno) borili v Tikritu, Faludži, Ramadiju, Baidžiju … V treh mesecih in pol bojev za Mosul so izgubili okoli tisoč mož. V številnih samomorilskih napadih, zaradi avtomobilov bomb in tako rekoč vsepovsod »posejanih« improviziranih eksplozivnih sredstev je bila nepopravljivo okvarjena ali poškodovana vsaj polovica vozil, ki pripadajo elitni diviziji iraške vladne vojske. Vse bolj šibko je tudi »zaledje«, ki na tako dolgo bojevanje več kot očitno ni bilo pripravljeno. Vrh iraške vojske v Bagdadu se je že decembra odločil, da ofenzivne aktivnosti v Mosulu posledično zamrzne za dva tedna in v tem času okrepi tako Zlato divizijo kot tudi preostale enote, ki sodelujejo v največji bitki v Iraku po ameriško-koalicijski ofenzivi pred skoraj štirinajstimi leti.
Kmalu po odprtju »drugega kroga« ofenzive je iraška vojska s pomočjo koalicijskih bombnikov v celoti zasedala vzhodni del mesta, od koder se je glavnina borcev IS − večinoma s čolni, saj so štirje mostovi čez reko porušeni, eden pa miniran − umaknila na zahodni breg Tigrisa, katerega obramba je menda zdaj celo močnejša, kot je bila v prvih dneh ofenzive.
Čakajoč napad na zahodni del mesta
V osvobojeni, a dodobra uničeni vzhodni del mesta, kamor se kljub občasnim spopadom, samomorilskim napadom, ostrostrelcem in »volkovom samotarjem«, ki jih je IS pustil za seboj v skoraj neverjetno razvejenem sistemu podzemnih predorov (Vietnam!), se počasi vrača življenje. Odprlo se je nekaj šol, napolnile so se trgovine, v mesto se je vrnilo tudi nekaj sto beguncev.
Če je bilo osvajanje ozemlja vzhodno in severno od Mosula, v katerem so v prvi faze ofenzive sodelovale tudi kurdske enote (pešmerge) razmeroma »tekoče«, kar je mogoče reči tudi za osvobajanje vzhodnega, etnično mešanega dela Mosula, iz katerega se je že pred začetkom ofenzive izselil velik del prebivalstva, se bo lokalno-globalna koalicija v naskoku na zahodni Mosul, čustveno in vojaško središče samooklicanega islamskega kalifata, brez dvoma znašla v velikih težavah.
V gosto naseljenem in s številnimi ozkimi ulicami prepredenem zahodnem Mosulu, kjer bi kakršno koli resnejše bombardiranje ali topniško obstreljevanje zahtevalo ogromno število civilnih žrtev – to je bilo jasno že vnaprej, a koalicija svoje taktike (do zdaj) ni hotela spreminjati –, po podatkih Združenih narodov trenutno živi okoli 750.000 ljudi. Iz mesta in okolice pa je v času ofenzive pobegnilo približno 180.000 ljudi, ki večinoma živijo v begunskih taboriščih v iraškem Kurdistanu. Glavnina prebivalstva zahodnega dela mesta je junija 2014 konvoj Islamske države, ki je tako rekoč brez boja zasedel Mosul, sprejela z odprtimi rokami − za kratek čas so jih videli kot osvoboditelje, ki so iz večinoma sunitskega mesta pregnali večinoma šiitske vladne sile. Te so v severnem iraškem mestu vladale z eksplozivno mešanico maščevalnosti, terorja in nekompetentnosti, pred napredujočim enotami IS pa so se preprosto umaknile proti jugu in za seboj pustile ogromno – večinoma ameriškega – orožja, ki ga pripadniki skrajne sunitske milice še danes obilno »izkoriščajo« tako v Iraku kot v sosednji Siriji. Tesna vez med sunitskimi prebivalci zahodnega Mosula in IS je zaradi stopnjujoče se brutalnosti islamističnega kulta hitro popustila, ljudje pa so postali talci – in od začetka ofenzive naprej vse bolj tudi živi zid – v lastnem mestu.
Jasno je, da bo boj za zahodni Mosul dolgotrajen. Iraški vojaški poveljniki drug za drugim zatrjujejo, da bo ključno bojevanje »od vrat do vrat«, saj bi pretirano obstreljevanje lahko odtujilo izčrpano lokalno prebivalstvo. Nekateri prebivalci zahodnega dela mesta, ki jim je v zadnjih dneh s pomočjo tihotapcev uspelo prečkati reko Tigris in priti na vzhodni breg, govorijo o hudi lakoti in vsakodnevnih zunajsodnih eksekucijah.
