Tiskane izdaje
»Zjutraj so morili, zvečer pa so se vrnili domov in božali glavice svojih otrok. Tak je človek,« mi je pred kratkim ganljivo plastično opisal ruandski genocid Tutsijev senegalski pisatelj Boubacar Boris Diop. Takšni smo, v sebi imamo veliko dobrega, a tudi ogromno zla.
Dobro in slabo ves čas preizkušata človeka in goreče tekmujeta v njem, zato smo sposobni nemalo plemenitih dejanj, a prizadejati tudi ničkoliko gorja. A še bolj kot večni da ali ne, bi ali ne bi, ki se bijeta v nas, je človekova hiba - sprevržena sentimentalnost. Zjutraj je sposoben moriti druge in njihove otroke, potem pa zvečer s komaj umitimi rokami božati svoje. Lažno sentimentalnost je čutiti povsod, ne samo na območjih, pogreznjenih v vojno morijo, ampak tudi v bolj ali manj srečnih koncih miru: naj bodo Afrika, Bližnji vzhod ... ali pa Evropa. Na plan privre vedno in tudi ko gre za otroke.
Teorije zarote
Otroci imajo še vse pred seboj, zato bi morali sanjati, odprto sanjariti ..., a ne bodimo naivni, vemo, da še zdaleč ni tako. Prav zdaj trpi tudi na milijone najmlajših in mladih, ne le v Siriji ali na begu iz Sirije, ampak po premnogih vojnih koncih sveta: o neznosni bolečini tistih v Maliju, Libiji, Iraku ... ne bomo nikdar vedeli nič. Tragika sirskih otrok je (s triletnim Alanom Kurdijem, pred meseci naplavljenim na turški obali) našla nekoliko vidnejše mesto v zahodnih medijih, večina trpečih ga ne bo nikoli. Verniki teorij zarote vidijo v tem nemalo znamenj - tudi simptome geopolitične manipulacije in namen razbiti evropske družbe z enostavnim orožjem: emocijami. Kadar nad razumom prevladajo čustva, ni težko podleči ideologijam, ideološko razbite družbe pa se kmalu znesejo nad otroki, najprej nad drugimi, potem kar nad svojimi.
Si še upamo sprejeti odgovornost?
Ničesar se ne naučimo. Francosko-armenski šansonje Charles Aznavour je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ganljivo prepeval, kako otroci vojne niso otroci. Pel je o otroških obrazih, upadlih zaradi lakote in z velikimi očmi, o tem, kako se otroci prehitro starajo, kako so stari kot svet ... Nimajo otroštva, ne mladosti in tudi veselja ne, hitro morajo odrasti v revščini, brez pomoči in zaščite, po nareku lažnih glasov. Otroci vojne trepetajo od bolečine in mraza ter molčijo o svojih čustvih, pokopališča so otroški vrtci zanje.
Še vedno je tako, bilo je in bo - na vojnih območjih. Drugje, na poljih miru, kamor bi želeli, pa ...
Znamenje sistemske in družbene primitivnosti
V civilizacijsko odprtih in čustveno inteligentnih družbah otroci (drugih) - taki otroci ki so pribežali pred bombami, revščino, lakoto ... - niso grožnja in ne morejo predstavljati tveganja, v neprimitivnih ter nacionalno in etnično dodobra premešanih okoljih mora biti za otroke (tudi prišlekov) sistemsko poskrbljeno, po defaultu in ne da bi se bilo treba o tem sploh kdaj in kaj spraševati. Šest otroških usod ne bi smelo nikoli niti v sanjah vznemiriti dvomilijonske javnosti: kar se je pred kratkim zgodilo v Kranju, je sramotno dno, znamenje sistemske in družbene primitivnosti, a prav tako strahopetnosti in bojazljivega prelaganja odgovornosti na druge. Kadar gre za otroke, za njihova življenja, za usodo, ni kaj spraševati, takrat je treba pomagati, za otroke je treba zastaviti svoj glas, tudi službo, če je treba, še kaj več ... Šolniki, ki dvomijo o otrocih in se bojijo njihovih staršev, nimajo kaj početi v šoli. Z družbo - medijsko, politično, strokovno ... družbo -, ki tudi o najmlajših in najbolj nemočnih razmišlja skozi levo-desno politično optiko, je vse narobe.
Človečnost ni politika, človekoljubje ni ideologija. Resnična skrb za otroke ne prenese v sebi boja proti ideološkemu nasprotniku. V nasprotnem ni nič drugega kot samo sprevržena sentimentalnost.
