Tiskane izdaje
V nedeljo so pripadniki Islamske države v celoti prevzeli nadzor nad Ramadijem, prestolnico največje iraške province Anbar in strateško enim najbolj pomembnih mest v državi. Vladne sile so se − v svojem slogu − razbežale in za seboj (ponovno) pustile ogromno orožja.
Osvojitev Ramadija je največja vojaška zmaga skrajne sunitske milice po lanskem »blitzkriegu«, v katerem je Islamska država zasedla velik del severnega in srednjega Iraka, izbrisala iraško-sirsko mejo ter zasedla Mosul, drugo največje iraško mesto.
Med lanskim padcem Mosula in padcem Ramadija je precej zoprnih podobnosti. V obeh primerih so iraške vladne sile pokazale skoraj neverjetno količino nekompetentnosti. Tako neverjetno, da ji je težko verjeti. To velja tudi za pripadnike posebnih enot, ki so jih izurili ameriški vojaški inštruktorji, in so se iz padlega Ramadija umaknili zadnji. Še pred njimi je mesto, katerega padec je bil absolutno predvidljiv, zapustila celotna 8. brigada iraške vojske, ki je − tako kot lani junija v Mosulu − za seboj pustila ogromno orožja. Med drugim tudi topništvo, tanke in raketni sistem. A med padcem Mosula in Ramadija v roke skrajnih islamistov obstaja pomembna razlika: tokrat so mesto in njegovo okolico branila koalicijska letala, napad IS pa je bil predvidljiv. A tudi to ni »pomagalo«.
Absolutna nekompetentnost iraški vladnih sil
Pri tem nikakor ne gre pozabiti, da Islamska država že dolgo ne deluje več kot kaotična milica, temveč je v zadnjem letu z ilegalno prodajo nafte in vrsto drugih niti ne preveč podtalnih poslov dejansko postala korporacija, ki razmišlja strateško: tudi zato se pripadniki IS ves čas premikajo ob ključnih iraških (in sirskih) vodnih virih. Popolnoma jasno jim je, da kdor na iz dneva v dan bolj suhem in vročem Bližnjem vzhodu nadzoruje vodne vire, nadzoruje tudi bistveno več od države. Država kot taka je namreč − vsaj kar se Iraka in Sirije tiče − le še prazen pojem. Skozi Ramadi teče reka Evfrat, v bližini mesta pa je izjemno pomemben jez, iz katerega je mogoče načrtovati pretok vode v južni Irak, katerega (ne le) kmetijstvo je v celoti odvisno od vode, ki prihaja s severa.
In ne le to − Ramadi leži na stičišču ključnih iraških in tudi regionalnih poti. Pot proti sirski meji na vzhodu je dejansko vse od leta 2003 v rokah takih in drugačnih uporniških skupin ter, predvsem, kriminalnih združb, ki nadzorujejo trgovino z orožjem. Orožarski promet poteka v obe smeri. Po cesti, ki pelje zahodno iz Ramadija in jo delno tudi obvladujejo pripadniki Islamske države, je do Bagdada le dobra ura vožnje.
Voda, trgovina z orožjem, ključne transportne poti
Ramadi, prestolnica največje iraške province Anbar, kjer so v času ameriške okupacije potekali najhujši spopadi in kjer so imeli Američani daleč največje izgube, je za Islamsko državo veliko bolj pomemben od Tikrita, ki ga je iraškim silam s pomočjo šiitskih milic, iranske republikanske garde in libanonskega Hezbolaha pred dobrim mesecem dni uspelo »osvoboditi«, saj je iz sunitskega mesta mogoče nadzirati celotno provinco, hkrati pa je bil ravno Ramadi − skupaj z uporno Faludžo − središče sunitskih protestov proti večinoma šiitskim oblastem v Bagdadu, ki so jih te poskušale zatreti z grobo silo in tako »vzpostavile pogoje« za prihod Islamske države v provinco Anbar, ki je bila pred leti tudi »kontrolni center« iraške podružnice Al Kaide, nekakšne predhodnice IS.
Iraške oblasti so javnosti v televizijskih poročilih in nagovorovih še nekaj ur po padcu Ramadija v roke IS zatrjevale, da bo mesto zdržalo, in poskušale lokalna sunitska plemena prepričati, naj se jim pridružijo v boju proti borcem islamskega kalifata. Pri tem uradni Bagdad seveda ni bil uspešen, saj je država že dolgo razdeljena po sektaških črtah. Tudi zato je vladna napotitev šiitskih milic, ki so marca in aprila lomastile po Tikritu, v boj za ponovni prevzem nadzora nad Mosulom zares tvegano početje, ki utegne spopad med suniti in šiiti še bolj razplamteti.
A zdi se, da − tako kot v času ameriške okupacije − tisto, kar deluje kot napaka, vse bolj tvori delujoči sistem, ki pospešeno in nepovratno spreminja meje Bližnjega vzhoda.
