Pet let brez Gadafija – in brez države

Ofenziva ameriških lovcev na Sirto, ki jo je bil Washington prisiljen sprožiti tako rekoč na peto obletnico padca Libije in uboja polkovnika Moamerja el Gadafija, je najboljši dokaz, kako daleč je zabredla država­ pet let po začetku zahodne »demokratizacije« nekoč kar zgledno urejene džamaharije.

Država je povsem razsuta, za naftne posle, ki so bili nekoč ključni vir prihodkov in vsaj relativnega dobrobitja državljanov, se spopadajo različne regionalne oborožene skupine in džihadisti Islamske države (IS), od vseh poslov, ki naj bi ljudem zagotavljali preživetje, pa v »demokratizirani« državi, ki pet let po uboju diktatorja še nima niti regularne vlade, cvetita samo še korupcija in tihotapljenje. Mamil, orožja, nafte, še najbolj od vsega pa ljudi.

Če morajo ameriška bojna letala v enem tednu izvesti več kot 30 napadov na položaje džihadistov Islamske države (v zadnjem mesecu je bilo teh napadov več kot 200), ki naj bi jih poluradna libijska vojska večinoma pregnala iz Gadafijevega rojstnega mesta Sirta, najbrž ni treba dokazovati, kako katastrofalno je spodletela pred petimi leti predvsem s francoskimi in britanskimi lovci izvedena zahodna vojaška intervencija. Sprva dober namen mednarodne skupnosti, ki naj bi libijske »pomladnike« in upornike proti Moamerju el Gadafiju tudi iz humanitarnih razlogov zaščitila pred nasiljem in diktatorjevo samovoljo, se je sprevrgel v vsesplošen kaos, ki postaja povsem neobvladljiv in je vse bolj nevaren ne le Libiji in okoliškim državam, ampak tudi že Evropi.

Sarkozyjeva velika napaka

Spomnimo se. Vloga Francije in njenega takratnega predsednika Nicolasa Sarkozyja, ki je tudi zaradi zgodovinske vpletenosti in nikoli povsem prekinjene kolonialne povezanosti Pariza s severom Afrike pri sesuvanju Gadafija odigral eno ključnih vlog, je bila od začetka katastrofalno napačna. Temeljila je na zgrešenih ocenah. Libija se je v začetku leta 2011, podobno kot sosednja Egipt in Tunizija, znašla sredi tako imenovane »afriške pomladi«. Protesti prebivalstva so najbolj množično izbruhnili v vzhodnolibijskem mestu Bengazi, polkovnik Gadafi pa se jih je že po dobrem mesecu odločil zatreti s silo. Tudi z letalskimi napadi in bombardiranjem civilnega prebivalstva.

Francija, ki je ob zelo podobnem protestniškem vrenju v Tuniziji sprva podpirala diktatorja Ben Alija, v Egiptu pa je dolgo stavila na preživetje Mubarakovega režima, je v Libiji za spremembo očitno hotela popraviti svojo napako in se pravočasno postaviti na stran zmagovalcev. Kolikšno vlogo so pri tem odigrali tik pred »libijsko pomladjo« sklenjeni milijardni posli o nuklearkah, ki jih je Pariz hotel prodati Libiji, in tista desetina­ nafte, ki so jo Francozi desetletja kupovali od Gadafija, bo ostalo skrivnost, dejstvo pa je, da se je francoski predsednik Sarkozy čez noč postavil na stran upornikov. Ko so ti zahtevali mednarodno pomoč in uvedbo območja prepovedi poletov, ki bi jih zaščitila pred napadi Gadafijevih letal, so Francozi v varnostnem svetu Združenih narodov dosegli, da je svetovna organizacija prvič v zgodovini posegla po tako imenovanem določilu »R2P« (pravica do zaščite), ki ne glede na suverene pravice vsake države dovoljuje mednarodni skupnosti, da posreduje in zaščiti civilno prebivalstvo, če se diktator spravi nadenj z orožjem.

Francoski in britanski lovci so tako ob zadržanosti Američanov, ki so zagotavljali predvsem logistično podporo in opozarjali, da se v Libiji utegne ponoviti »iraški scenarij«, sredi marca 2011 z vso silo udarili po Libiji. Resolucija varnostnega sveta, pri kateri so se Rusi in Kitajci vzdržali, kot članica EU in Nata pa je odrekla soglasje tudi Nemčija, je dala napadalcem ustrezno pokritje. Letalski napadi Nata v podporo upornikom so trajali sedem mesecev, Gadafijeva rojstna Sirta je bila po njih podobna čečenskemu Groznemu, bežečega polkovnika so uporniki 20. oktobra nekje na obrobju mesta ubili, v razpadajoči državi pa se je začel kaotičen boj za oblast.

Kaos, IS in begunci

Načrti Pariza, Washingtona in Londona, da bo padec diktatorja omogočil razvoj bolj demokratične, svobodne in napredne družbe, se niso uresničili. Država niti po petih letih »demokratizacije« ob vseh poskusih mednarodne skupnosti, da bi vendarle legitimirala vsaj eno izmed vlad, nima ustrezno delujoče vlade. Za prevlado se še vedno spopadajo različne oborožene skupine in klani, kar spretno izkoriščajo džihadisti Islamske države, ki so v razklani Libiji našli rezervno oporišče, popoln razpad vseh državnih struktur pa je spremenil Libijo tudi v eno glavnih tranzitnih območij za tihotapljenje ljudi in beguncev v Evropo.

Evropi, ki jo od vsega še najbolj skrbijo prav begunci in islamski terorizem – ta se je s svojim razmahom v Libiji že povsem približal stari celini –, se to morda zdita največja problema. Toda še veliko večji problem je, kot je pred kratkim med obiskom v Berlinu opozoril čadski predsednik Idriss Déby, da se z nekontroliranim razpadom Libije problemi ne razlivajo le prek Sredozemskega morja proti Evropi, ampak da zelo resno ogrožajo tudi sosednje afriške države.

Po padcu Gadafija so številne oborožene skupine izropale vojaške arzenale nekdanje države, kar je bil eden ključnih vzrokov za oboroženi konflikt v Maliju. Podobne posledice je zaznati v Čadu, segajo pa celo do nigerijske teroristične organizacije Boko Haram. Za povrhu se v vsesplošen kaos in libijske notranje konflikte s svojim denarjem in podporo različnim milicam vmešavajo tudi številni tuji igralci in ne le Islamska država.

Oborožene libijske milice z vzhoda države menda podpirata Katar in Turčija, medtem ko sta Egipt in Saudska Arabija bolj naklonjena tistim z zahoda države, kar le še dodatno manjša možnosti, da bi že tako razsuta država v bližnji prihodnosti dobila vsaj približno stabilno vlado.