Tiskane izdaje
Sirska vojna bo marca vstopila v osmo leto. Več kot 400.000 mrtvih in najmanj 11 milijonov razseljenih ljudi ter - marsikje - popolno uničenje države in družbe za zunanje in notranje akterje najbolj krvavega konflikta našega časa ni dovolj, da bi se vojna lahko vsaj začela končevati.
V zadnjih treh tednih je dogajanje na sirskih bojiščih dobilo novo dinamiko - tako v smislu brutalnosti in velike človeške tragedije kot v smislu geostrateških pretresov, ki bi sirsko »svetovno vojno« lahko podaljšali v nedogled.Medtem ko je turška vojska s podizvajalci iz vrst vojaško in politično dodobra oslabljene in kredibilnostno skrhane Svobodne sirske vojske (FSA) sredi januarja začela operacijo Oljčna vejica, ki je namenjena (dokončnemu) obračunu Ankare z Ljudskimi zaščitnimi enotami (YPG) sirskih Kurdov na severu države, je sirski režim bombardiral dve ključni območji, ki sta še vedno pod nadzorom uporniških skupin. Vzhodno Guto, delavsko predmestje Damaska, kjer živi okoli 400.000 ljudi (polovica je mlajših od 18 let), ki je že več mesecev odrezano od sveta in kjer vladajo peklenske razmere, ter Idlib na severozahodu države, ki je trenutno pod nadzorom naslednikov Fronte Džabat al Nusra in kjer živi približno dva milijona ljudi - od tega skoraj milijon beguncev iz mest, ki so jih vladne sile s pomočjo Rusije, iranske republikanske garde, Hezbolaha in preostalih šiitskih milic zasedle v zadnjem letu in pol.
Bitka za Idlib, kjer ima Turčija velik strateški interes, je kljub drugim igralcem tesno povezana z boji za Afrin in bi lahko kmalu določila, kdo bo vladal na severozahodu Sirije, kjer je moralo v prvih šestih tednih letošnjega leta zapustiti domove skoraj 300.000 ljudi.
Odsotnost volje po koncu vojne
»Odprtih je več front hkrati, kjer ljudje živijo v ekstremni nevarnosti, rešitve pa ni videti. Kaj takega še nismo videli,« je hudo zaostritev na sirskih bojiščih pred dnevi komentiral pomočnik generalnega sekretarja Združenih narodov Panos Moumtzis. Toda ravno Združeni narodi, botri vseh modernih genocidov, so na sirskih bojiščih najbolj odsotni. Tudi tako imenovana deeskalacijska območja, katerih vzpostavitev so po lanskem rusko-turško-iranskem dogovoru iz Astane podprli tudi ZN, se niso obnesla. Nasprotno. Glede na dogajanje (ne le) v Idlibu ta območja vse bolj spominjajo na tako imenovana varna območja, ki so jih Združeni narodi vzpostavili v času vojne v Bosni in Hercegovini.
Uničenje v Dumi, Vzhodna Guta. Foto: Bassam Khabieh/Reuters
Hkrati z boji za Afrin in Idlib ter veliko humanitarno tragedijo v Vzhodni Guti - ne gre pa pozabiti še vedno aktivnega bojišča v provinci Deir ez Zor na severovzhodu države, kjer je še vedno dejavna samooklicana Islamska država, s katero se v sodelovanju z mednarodno koalicijo spopadajo tako Sirske demokratične sile (SDF) kot sirske vladne sile in njihovi ruski ter iranski zavezniki - se je minuli vikend v sovražnem trikotniku Sirija - Iran - Izrael izrisala podoba, ki bi se lahko »razvila« v novo veliko bojišče.V soboto zgodaj zjutraj je iransko brezpilotno letalo, katerega gibanje so izraelske obveščevalne službe zaznale že precej prej, vstopilo v izraelski zračni prostor, kjer so ga pripadniki izraelske vojske sestrelili. Takoj zatem so nad Sirijo - proti iranskim in vojaškim ciljem - poletela izraelska vojaška letala. Sledilo je srdito bombardiranje. Najbolj intenzivno od začetka sirske vojne, v kateri je, vsaj navidezno, Izrael igral le stransko vlogo, dejansko pa je od začetka spopadov tako ali drugače vpleten v konflikt - tudi z, do zdaj, več kot sto letalskimi napadi na cilje sirske vojske.
Na izraelsko bombardiranje so se odzvale enote sirske protiletalske obrambe, ki so z ruskim orožjem sestrelile izraelski lovec (ameriške izdelave) F-16. Pilota sta se uspela izstrelili iz leta. Nekaj ur se je zdelo, da bi se vojna v zraku lahko zaostrila, že tako pa je bilo to najintenzivnejše posredovanje izraelskega vojaškega letalstva nad sirskim ozemljem v zadnjih 25 letih. Toda po telefonskem pogovoru med predsednikom izraelske vlade Benjaminom Netanjahujem in ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom so se - za zdaj - izraelska vojaška letala vrnila v oporišča, toda napetosti se niso umirile.
Vnetljivi geostrateški koktejl
Netanjahu je v nedeljo dejal, da je Izrael z letalskimi napadi prizadejal »hud udarec sirski in iranski vojski«, toda izraelsko razkazovanje mišic se je moralo, vsaj začasno, ukloniti realpolitiki - v Siriji ima že nekaj časa glavno besedo Moskva in Izrael si v trenutnih okoliščinah ne more privoščiti odprte vojne z Iranom, v kateri bi bila Sirija, kjer je prva sestrelitev izraelskega letala po letu 1982 močno dvignila samozavest vladnih sil, le krvav predpražnik.
Obenem si Izrael preprosto ne more privoščiti odprte fronte - civilno prebivalstvo je preveč izpostavljeno, odnosi z Rusijo pa preveč pomembni, da bi se to lahko zgodilo. Ne glede na iz dneva v dan bolj zapletena geostrateška razmerja in razmere, kjer si, med drugim, na severu države hkrati stojita nasproti dve največji Natovi vojski (turška in ameriška) ter tudi Washington in Moskva.
Izrael je od samega začetka spopadov vpleten v konflikt – tudi z do zdaj več kot sto letalskimi napadi na cilje sirske vojske. Foto: Ammar Awad/Reuters
Rusija je za izpolnitev svojih sirskih - in celostno bližnjevzhodnih - ambicij sicer prisiljena tesno sodelovati z Iranom, katerega cilji v Siriji so bistveno drugačni od ruskih. Cilji Moskve v Siriji so vojaška zmaga in politično preživetje Bašarja al Asada ter glavna vloga v obnovi države in stalna vojaška prisotnost v regiji. Iranu - tako kot nekaterim drugim zunanjim akterjem sirske vojne, denimo Združenim državam in Izraelu - veliko bolj ustreza stanje stalne vojne ter hkratno »betoniranje« šiitskega polmeseca. Rusija z lahkoto nadzoruje (in tako bo tudi v prihodnje) Asada, Iran pač ne.Obenem se razmere že nekaj časa zaostrujejo tudi na izraelsko-libanonski meji, kjer se, sodeč po številnih varnostno-obveščevalnih podatkih z obeh strani meje, Izrael pripravlja na novo vojno s šiitskim gibanjem Hezbolah, katerega elitne enote so zaradi dolgoletnega sodelovanja v sirski vojni pošteno izčrpane in veliko bolj ranljive kot poleti 2006, ko je izraelsko letalstvo poldrugi mesec bombardiralo južni Libanon in Bejrut.
