Tiskane izdaje
Sirska mirovna pogajanja v Ženevi (Ženeva III) so tudi danes bolj ali manj mirovala. Posebni odposlanec Združenih narodov za Sirijo Staffan de Mistura se je na »hodnikih« sejnih dvoran sicer pogovarjal s predstavniki vseh strani, ki so prisotne v Švici, resnična pogajanja pa se še niso začela.
Če je bilo v tednih pred začetkom mirovnih pogajanj v diplomatskih krogih mogoče čutiti kar nekaj optimizma, da utegne mirovni proces vendarle steči in v nekaj mesecih pripomoči k zaustaviti najbolj krvave vojne našega časa, je bil trk z realnostjo za optimiste v diplomatskih krogih precej streznjujoč.
V sirsko vojno je preprosto vpleteno preveč igralcev (zunanjih in notranjih), da bi bil lahko mirovni proces – tudi v primeru »uspeha« – kredibilen.
Kljub temu, da se je Visoki pogajalski komite (HNC), predstavniško telo politični organizirane sirske opozicije, ki je bilo oblikovano na decembrskem srečanju v Rijadu, v zadnjem trenutku vendarle odločil udeležiti pogajanj v Ženevi, je sestava sirske opozcije na pogajanjih izjemno okrnjena. HNC se je dolgo otepal pogajanj, potem pa popustil pritiskom. V Ženevo so prišli, kot so povedali njihovi vodilni predstavniki, z jasnim ciljem: končati diktaturo predsednika Bašarja al Asada. Njihov pogoj za sodelovanje na pogajanjih je takošnja zaustavitev bombardiranja in obleganja petnajstih območij v Siriji. Tako s strani režima kot s strani ruskih bombnikov. »Dokler ne bodo uslišane naše humanitarne zahteve, ne bomo sodelovali v neobenih pogajanjih,« je dejal pogajalski vodja Visokega pogajalskega sveta Rijad Hidžab.
HNC v Švici predstavlja večinoma predstavlja le manjše skupine, ki so blizu Saudski Arabiji, ali pa so bile v delegacijo uvrščene zaradi pritiska Združenih držav in tudi Rusije. Tako Američani kot Rusi namreč poskušajo oblikovati politično telo, ki bi bilo vodljivo in bi v zaključnih poglavjih sirske vojne, v katera nedvomno vstopamo, odigralo pomembno »tranzicijsko« vlogo. Veliko bolj pomembno je, koga v HNC ne predstavlja. Oziroma kdo – seveda ob Islamski državi in Fronti al Nusra – v Ženevo ni bil povabljen.
Zaenkrat povabila niso dobili predstavniki največjih kurdskih organizacij na čelu z YPG, ki na severu države obvladuje velik del ozemlja. Vabila ni dobila niti krovna kurdska in delno tudi arabska politična organizacija Sirske demokratične sile (SDF), ki je bila pred poldrugim mesecem ustanovljena na »vzporednem« opozicijskem srečanju v severni sirski provinci Hasaka.
Ignoriranje Kurdov
Ravno odsotnost kurdskih predstavnikov pogajanjem – obljubljeno jim je bilo, da se bodo pogajanjem »lahko priključili kasneje« – v Ženevi jemlje največ kredibilnosti, saj svetovna diplomacija z neupoštevanjem nove regionalne in tudi vojaške vloge Kurdov dejansko ignorira razmere ne le v Siriji, pač pa na vseh kurdskih območjih. Kljub temu, da se je nekaj časa zdelo, da imajo Kurdi precej podpore v Moskvi, ki v Sirji igra več iger hkrati, se je to v zadnjih tednih spremenilo, na cedilu pa so Kurde, kot že tolikokrat do sedaj pustili tudi Američani. Ti so sprejeli turška pravila igre, ki Kurdsko delavsko stranko (PKK) in njene sirske tovariše (JYP) enačijo z Islamsko državo. In to ne glede na dobro vojaško in tudi politično sodelovanje v zadnjem letu in pol. Kurdi v tem trenutku nimajo nobenega močnega globalnega zaveznika. Bolj kot so politično močni in vojaško uspešni, bolj jih mednarodna skupnost odriva od sebe. Sporočilo je jasno: v igri velikih sil nimate kaj iskati. V sirski vojni in risanju novih bližnjevzhodnih zemljevidov boste v najboljšem primeru »naši« podizvajalci. Ali pa vas ne bo.
Režimska stran, ki jo na pogajanjih v Ženevi, katerih cilj je v prvi fazi širša prekinitev ognja ter dostava humanitarne pomoči, predstavlja veleposlanik pri Združenih narodih Bašar Džafari, se v Švici nahaja v »območju udobja«. Zaradi razpršenosti opozicije in vse bolj enotnega pogleda mednarodne skupnosti na prihodnost Sirije (vključujoč politično preživetje vojnega zločinca Bašarja al Asada), lahko vse skupaj le opazujejo in čakajo na svojo novo priložnost.
