Posledice ameriške ohromelosti v Levantu

New York – Tovornjaki s pomočjo za oblegana sirska mesta so včeraj še vedno stali,­ kljub drugačnim napovedim ameriškega zunanjega ministra Johna Kerryja. Turčija, druga največja članica Nata, je obstreljevala ameriške zaveznike, škarje in platno sirske krize sta v rokah Moskve. Ameriška strategija na Bližnjem vzhodu­ se zdi v razsulu, bolj ko Bela hiša beži z njega, bolj se pogreza vanj.

ZDA so mesece ponavljale, da za sirsko državljansko vojno ni vojaške, ampak bo treba najti politično rešitev med oblastmi v Damasku in vse bolj razdrobljeno opozicijo, ki poskuša zrušiti predsednika Bašarja al Asada. Zdaj na hodnikih State Departmenta ugotavljajo, da morda obstaja tudi vojaška rešitev, le da ne ameriška, pač pa ruska. Nova vojaška avantura predsednika Vladimirja Putina je za zdaj učinkovita, saj je vladne sile skupaj s šiitskimi okrepitvami iz Libanona, Iraka in Irana pognala v odločno ofenzivo.

Ko je ameriški predsednik Barack Obama v soboto poklical ruskega kolega Putina, ni imel veliko vzvodov za pritisk na Kremelj. Sankcije in nizke cene nafte sicer počasi drobijo rusko gospodarstvo, toda razmere v Siriji se iz ure v uro spreminjajo. Hkrati je Moskva vzela konflikt v Ukrajini z ognja in ga greje na štedilniku, da ga bo lahko v primernem trenutku spet dala na ogenj. Medtem ko je ruski premier Dmitrij Medvedjev napovedal drsenje sveta v novo hladno vojno, ameriškemu predsedniku ni ostalo drugega, kot da je pozval Putina h »konstruktivni vlogi« in prenehanju letalskih napadov na zmerne upornike.

Omahljivost Bele hiše

Ruski napadi so prekinili številne kanale, ki jih je ameriška obveščevalna agencija Cia uporabljala za oboroževanje sirskih upornikov. Pri tem naj bi bilo po poročanju New York Timesa ameriško zunanje ministrstvo vse bolj jezno na obrambno, saj zunanji minister Kerry zaradi ameriške vojaške pasivnosti nima trdnega pogajalskega izhodišča. Če bo münchenska diplomatska rešitev, za katero so si prizadevali tri mesece, propadla, naj bi Kerryju in Obami ostal le še obsežen vojaški poseg, čemur se predsednik na vse pretege izogiba zadnjih pet let.

Ameriški zunanji minister je spomladi 2013 prišel iz Moskve s hvalo na račun Putina, ker naj bi ta privolil v sodelovanje pri politični rešitvi sirske krize. Novembra je oznanil, da je Sirija le še tedne oddaljena od »velikega koraka«, ki naj bi prinesel premirje, pogajanja med nasprotniki in volitve novih oblasti. Toda tik pred vladnim zavzetjem največjega sirskega mesta Alep in novo veliko humanitarno katastrofo ter ob grožnji turške invazije na kurdske sile v Siriji lahko Kerry le drži pesti, da krvavi petletni vrtinec ne bo dokončno posrkal vase vsega sveta.

Pri tem je po mnenju Freda Hiatta iz Washington Posta na neki način ujetnik Obame in njegovega prepričanja, da je ameriška neodzivnost manj tvegana kot ukrepanje, od odločnejšega urjenja in oboroževanja upornikov do vzpostavitve območja prepovedi letenja. Diplomaciji s šibkim pogajalskim izhodiščem ni ostalo drugega kot zniževanje zahtev, omajana je tudi srčika ameriške strategije, odhod Asada kot pogoj za dogovor. »V Siriji nas je Putin prelisičil, bili smo ponižani. Izgubili smo strateška trdna tla in se odpovedali svoji vodilni vlogi,« je zatrdil nekdanji ameriški diplomat Nicholas Burns.

Razpad ameriške strategije

»Skrb vzbuja dejstvo, da je Putinovo politiko do Sirije težko ločiti od Obamove,« meni Roger Cohen iz New York Timesa, saj po njegovih besedah ZDA sprejemajo rusko urejanje razmer. Ob tem je celo zatrdil, da je omahovanje Bele hiše pripeljalo do pokolov v Parizu in San Bernardinu, pripomoglo k razpadanju temeljnih vrednot Evropske unije ter valu beguncev. »Sirija je sramota predsednika Obame, polom takšnih razsežnosti, da bo morda zasenčil njegove domače dosežke,« meni kolumnist.

Eden ključnih trenutkov naj bi bila odločitev iz leta 2013, ko ni uresničil grožnje o »prestopu rdeče črte« ter po uporabi kemičnega orožja ni kaznoval Asada. To je razsrdilo ameriške sunitske zaveznike v regiji ter odprlo vrata Putinovemu posegu. Obama se je takrat izgovoril na kongres, ta pa ni podprl posredovanja, kar povzroča nemalo težav tudi desnici, ko sredi volilnega boja udriha po Beli hiši. Senator Marco Rubio, eden od republikanskih predsedniških kandidatov, je v sobotnem soočenju utemeljil svoje nasprotovanje z besedami, da je bil načrt »premalo odločen« in bi »le še okrepil Asada«.

S Sirijo se maje tudi ameriška strategija boja proti Islamski državi. Obama se postavlja z zavezništvom 66 držav, toda to je bolj moč na papirju, saj je tudi obrambnemu ministru Ashu Carterju pred dnevi ušlo, da gre »za tako imenovano koalicijo«. Pri tem zaveznica iz Nata Turčija čedalje odločneje napada posredne ameriške »škornje na sirskih tleh«, kurdske enote, ki so doslej edine odločno napadale skrajneže. Ob napovedih obveščevalnih agencij, da naj bi teroristi letos udarili po tarčah v ZDA, po Cohenovih besedah Bela hiša upa, da »bo z malo sreče Putin hkrati z uporniki morda strl tudi Islamsko državo«.