Tiskane izdaje
Petkova jutranja salva ameriških raket na letalsko oporišče sirske vojske v provinci Hama, od koder so tri dni prej poletela letala, ki naj bi s plinom morila v uporniškem mestu Han Šajhun, je močno razburila medije in svetovno javnost, a z nekoliko streznjeno glavo se je treba vprašati, kakšna sta bila dejanski učinek in namen zadnje vojaške avanture ZDA v Siriji, prizorišču - za zdaj - najhujše morije 21. stoletja.
Manevrirne rakete so resda povzročile precejšnjo škodo in nekoliko omejile vojaške zmogljivosti režima sirskega predsednika Bašarja al Asada v tem delu države, kjer zadnje tedne potekajo ogorčeni spopadi med vladno vojsko in uporniki, a niso dosegle dosti več kot to. Glede na zapleteno geostrateško situacijo v Siriji, kjer se vse tesneje in obenem vse bolj tvegano prepletajo interesi velikih sil, je to tudi razumljivo; pozivi upornikov k nadaljevanju ameriške operacije proti režimskim silam bodo tako izzveneli v prazno.
Ti lahko še vedno upajo, da bo (vsaj začasna) izguba v raketiranju poškodovanega letalskega oporišča vladnim silam odvzela nekaj vetra iz jader njihovih aktualnih vojaških operacij v Hami, bistveno pa na njihove vojaške zmogljivosti ne bo vplivala, sploh če držijo navedbe ruskega obrambnega ministrstva, da je bil v ameriškem napadu uničen le manjši del tam nameščenih vojaških letal in da je vzletno-pristajalna steza ostala praktično nedotaknjena.
Prav Rusija je imela v petkovem napadu ključno vlogo, saj so ZDA z njim neposredno posegle v interese tesne zaveznice Bašarja al Asada na sirskih bojiščih. Kljub temu, da so Američani Moskvo že vnaprej opozorili na prihajajoče rakete in ji tako omogočili (najbrž pa tudi njenim sirskim zaveznikom) pravočasni umik sil z napadenega območja, ni nobenega dvoma, da se je Bela hiša s tem dejanjem močno približala robu širšega konflikta s svojo novo-staro hladnovojno nasprotnico. In četudi pristanemo na domnevo, da je šlo pri tem za usklajeno predstavo, se zdi tveganje še vedno nepremišljeno in nepotrebno.
Vse kaže, da je Washington operacijo dejansko zasnoval predvsem kot vnaprej zamejeno kaznovanje Asadovega režima, ki naj bi utišalo pozive domače in mednarodne javnosti po maščevanju za zadnje v vrsti barbarstev, zagrešenih v sirski državljanski vojni, obenem pa poskrbelo, da vitalni interesi drugih v konflikt vpletenih strani (beri: Rusije, pa tudi Kitajske) zaradi njega ne bodo bistveno ogroženi. Asadov režim je dobil klofuto, Washington in Moskva bosta odigrala utečeno igrico medsebojnih obtoževanj in razkazovanja mišic, prelivanje krvi na sirskih bojiščih pa se bo nemoteno nadaljevalo.
Pri vsej zgodbi je tako še najbolj problematično, da je Donald Trump pripravljen režirati tako tvegano »predstavo« za zadovoljitev javnega mnenja in dejansko nepotrebno konkretizacijo že znanih sporočil ameriškim globalnim rivalom, da je torej pripravljen za nekaj političnih točk tvegati spopad širših regionalnih in celo svetovnih razsežnosti. To pritrjuje domnevam, da z novim vodstvom Bele hiše vstopamo v povsem novo geostrateško igro, v kateri impulzivnost prehiteva strateški premislek in odmerjenost potez. To pa ni slaba novica le za Sirce, ampak za vse nas.
