Tiskane izdaje
Turška vojska s pomočjo pripadnikov različnih uporniških skupin – na čelu s Svobodno sirsko vojsko (FSA) – danes nadaljuje operacijo »Ščit Evfrata« na severu Sirije, s katero želi iz obmejnih območij pregnati pripadnike samooklicane Islamske države in razbiti kurdsko avtonomijo.
V današnjih jutranjih urah je v sirsko obmejno mesto Jarablus, ki ga je IS nemoteno nadzorovala več kot dve leti, pripeljalo še devet turških tankov, mesto pa so v celoti nadzorovali pripadniki koalicije sirskih uporniških milic. Večina borcev Islamske države se je iz zadnjega večjega mesta ob turški meji, ki je še bil pod nadzorom skrajne sunitske milice, umaknila že pred začetkom turških in koalicijskih bombnih napadov. Umaknili so se proti Raki, prestolnici samooklicanega kalifata, in proti bližnjemu Al Babu, ki je še vedno v rokah IS.
»Za Jarablus lahko zdaj rečemo, da je v celoti osvobojen. Prevzeli smo tudi nadzor nad nekaj okoliškimi vasmi in griči. Od tu se je umaknili veliko število pripadnikov Islamske države,« je včeraj zjutraj povedal eden izmed poveljnikov Sirske svobodne vojske, uporniške skupine, ki jo Turčija podpira že vse od začetka sirske vojne. S pomočjo Turčije (»odprtega koridorja«) je v sredo in četrtek na sirsko ozemlje iz oporišč na turški strani meje po naših podatkih vstopilo najmanj tisoč sirskih uporniških borcev, sicer dolgoletnih podizvajalcev turške zunanje politike.
Le začetek
Zaenkrat so se turške sile zaustavile v Jarablusu, a pričakovati je, da bo uradna Ankara v naslednjih dneh in tednih poskušala »očistiti« približno 98-kilometrski obmejni pas med v sredo osvobojenim mestom in Azazom, kjer je prisotnost Islamske države nepretrgane. To je – zahodno od reke Evfrat, ki iz Turčije priteče v Sirijo ravno pri Jarablusu – tudi ozemlje, ki so ga v svojem do zdaj izjemno uspešnem vojaškem pohodu nameravali zasesti pripadniki milice sirskih Kurdov YPG, v namenu povezati vse tri kurdske province na severu Sirije, kjer že dlje časa deluje avtonomno kurdsko območje Rojava. Turčija je že dolgo časa na severu Sirije želela vzpostaviti nekakšno »tamponsko območje«, s katerim bi preprečila kurdsko avtonomijo in od koder bi lahko s pomočjo »prijateljskih« sirskih milic lahko nadzorovala (med drugim) tudi dogajanje v bližnjem Alepu, kjer poteka največja bitka sirske vojne. Z vstopom tankov na sirsko ozemlje in razporeditvijo topništva z dosegom 45 kilometrov ob meji, je Turčija storila prav to. Njene delnice v sirski vojni so se posledično močno dvignile.
Ravno preprečitev kurdske ozemeljske celovitosti in »državotvornih« ambicij je bil poleg instantnega obračuna z IS glavni cilj turške vojaške operacije in vodilni turški politiki tega niso skrivali. Zavezništva v sirski vojni so se pričakovano pošteno premešala in najvišjo (politično in ozemeljsko) ceno bodo plačali sirski Kurdi, ki so jih Rusi in Američani – dolgo časa pa tudi režim predsednika Bašarja al Asada – izkoriščali kot »uporabne idiote«, zdaj pa so se jim na geostrateški tržnici, kjer je načelnost najšibkejša valuta, lahkotno in docela predvidljivo odpovedali. Tega na svojem sredinem obisku v Ankari – »tajming«! – ni skrival niti ameriški podpredsednik Joe Biden.
Jasno ameriško sporočilo
Po srečanju z nikoli močnejšim in globalno vplivnejšim turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom je Biden izjavil, da so Združene države sirske Kurde pozvale, naj se vrnejo na vzhodni breg reke Evfrat, drugače bodo izgubili vso ameriško podporo. »Če se Kurdi ne bodo držali dogovora, potem ne morejo in pod nobenimi pogoji ne bodi dobili ameriške podpore,« je bil kristalno jasen ameriški podpredsednik, ki je na ta način močno pomiril turške oblasti in po spodletelem poizkusu vojaškega državnega udara precej ohlajene odnose med Ankaro in Washingtonom.
Prvi spopadi med sirskimi uporniki, ki so jim »osvojitev« Jarablusa omogočili turški tanki, bombniki in pripadniki posebnih enot, s sirskimi Kurdi, ki so se znašli v hudi zagati, so po naših podatkih izbruhnili že v današnjihjutranjih urah. V naslednjih dneh je mogoče pričakovati razširitev spopadov in krepitev sovražnosti med Kurdi in sunitskimi Arabci v severni Siriji. To je mogoče razbrati tudi iz odzivov poveljnikov YPG, ki so v zadnjih dveh dneh že večkrat sporočili, da se ne nameravajo umakniti na vzhodni breg Evfrata. Stopnjevanje konflikta na severu Sirije strateško ustreza tako Turčiji, kot režimu v Damasku. Ta je turški vdor na sirsko ozemlje sicer obsodil, toda vsakomur, ki vsaj površno spremlja dogajanje v Siriji, je bilo jasno, da je turška ofenziva na zločinskem Asadovem dvoru poskrbela za velikansko zadovoljstvo.
