Tiskane izdaje
Damask − Vojna v Siriji je leta 2015 dokončno postala globalen konflikt, v katerega so, brez izjeme, vpleteni vsi ključni mednarodni igralci. Najbolj krvav konflikt našega časa je postal bojišče nove hladne vojne, na katerem nobenemu izmed vpletenih akterjev ne ustreza, da bi se spopadi končali.
Državljanske vojne so najbolj krvave v svojih zadnjih poglavjih. Ob koncu leta 2015 je sirski konflikt vstopil v svoje zaključno obdobje, za katerega pa nikakor ni mogoče predvideti, kako dolgo bo trajalo.
Sredi decembra je varnostni svet Združenih narodov z večletno zamudo sprejel resolucijo, s katero želi »mednarodna skupnost« zaustaviti vojno, ki bi jo lahko zaustavila že davno, a zato ni bilo nikakršnega interesa. Sirija je namreč že nekaj mesecev po izbruhu protestov proti režimu predsednika Bašarja al Asada in brutalnemu odzivu vladnih sil, postala nevralgična točka vseh mogočih globalnih, regionalnih in lokalnih interesov. Prvotni upor proti Asadovi vojaško-obveščevalni oligarhiji, ki je storila vse, da bi spopad »prevedla« v sektaški obračun med šiiti in suniti, so hitro ugrabili skrajni islamisti, o ozadju velike bližnjevzhodne vojne pa se je ob srhljivih podobah, ki so vsak dan prihajale iz Sirije in tudi Iraka, zelo malo govorilo.
Sirska vojna je vojna za nadzor nad konkurenčnimi energetskimi tokovi (plinovodi). Sirska in iraška vojna sta vojni za nadzor nad vodo, nafto 21. stoletja (predvsem reki Evfrat in Tigris): samooklicana Islamske države se že od svojih zgodnjih dni večinoma premika ob ključnih vodnih virih, od katerih je odvisno preživetje velikega dela regije. Sirska in iraška vojna − meja med državama je bila v letu 2015 dokončno izbrisana − sta jedro tako imenovane bližnjevzhodne že dolgo ne več le hladne vojne, v kateri se za nadvlado v regiji že vrsto let spopadata sunitski blok pod vodstvom Saudske Arabije in šiitski blok pod vodstvom Irana. Regionalni konflikt se zaostruje, v njega pa so vstopile praktično vse države, ki izživljanje nad sirskim prebivalstvom »razumejo« v kontekstu svojih nacionalnih interesov.
Jeseni je v sirsko vojno s svojim vojaškim letalstvom tudi uradno vstopila Rusija, ki je bila − na strani režima − v sirski vojni sicer prisotna od samega začetka. Rusija je spretno izkoristila impotenco zahodnih držav na čelu z Združenimi državami, hkrati pa pod pretvezo boja proti Islamski državi nemudoma začela obračunavati z vsemi (pre)ostalimi uporniškimi skupinami. Ruska poteza je Zahod prisilila k bolj aktivnemu delovanju, obenem pa pospešila različne mirovne predloge, o katerih se bo pod patronatom Združenih narodov za svoje zločine proti človečnosti nikoli kaznovan sirski režim že v naslednjih tednih začel pogajati z dodobra oskubljeno opozicijo.
V sirski vojni je v petih letih umrlo več kot 265.000 ljudi. Približno pet milijonov ljudi je bilo primoranih zbežati iz padle države, med osem in deset milijonov pa je razseljenih znotraj Sirije. Tudi zato, ker si dragega bega v sosednje države in naprej proti Evropi preprosto ne morejo privoščiti.
