Prerekanja namesto »rdečega alarma«

Svet očitno ni več sposoben soglasno obsoditi vojnega zločina, kar bi po vseh mednarodnih konvencijah morala biti uporaba kemičnega orožja proti civilnemu prebivalstvu. Namesto tega so pred izredno sejo varnostnega sveta ZN znova potekale »interpretacijske vojne«, kdo da je v torek v sirski provinci Idlib moril z enim najhujših bojnih strupov sarinom. 

Zaradi domnevne uporabe bojnih strupov med letalskim napadom, ki je v mestu Kan Šejkun v severozahodni sirski provinci Idlib, kamor naj bi se po padcu Alepa preselili islamski skrajneži, zahtevala 72 žrtev, med njimi tudi življenja 19 otrok in 11 žensk, se je danes sestal varnostni svet Združenih narodov. Že pred nujno sejo, ki so jo zahtevale ZDA, Francija in Velika Britanija, se je je razvnela predvsem besedna vojna,  kdo da naj bi bil kriv za napad, in ali je ta sploh bil tak, kot se govori. Sklicateljice izredne seje, ZDA, Francija in VB, so namreč že pred zasedanjem pripravile predlog resolucije, ki po poročanju agencij v svojih izhodiščih ni predvideval sankcij proti režimu sirskega predsednika Bašarja al Asada. Diktatorju naj bi z njimi menda zagrozili zgolj posredno in brez omembe njegovega režima, tako da Rusija kot Asadova zaveznica ne bi imela razlogov za uporabo veta.

Vseeno pa je osnutek resolucije, na katerega se je sklicevala nemška tiskovna agencija DPA, od sirske armade zahteval vse podatke o uporabi bojnega letalstva na dan napada, med drugim tudi podroben načrt vseh poletov helikopterskih enot in seznam imen njihovih poveljnikov. Sirija naj bi preiskovalcem Združenih narodov in Organizacije za prepoved kemičnega orožja (OPCW) v skladu s predlogom resolucije omogočila tudi dostop do vseh tistih vojaških letališč, s katerih bi bilo mogoče izstreljevati rakete s kemičnim orožjem proti mestu napada v provinci Idlib, preiskovalcem pa naj bi bili najmanj pet dni na voljo tudi vsi generali in njim podrejeni oficirji, ki so poveljevali vojaški operaciji. 

Asadovo odločno zanikanje 

 Čeprav tako preiskovalci Združenih narodov kot različne nevladne organizacije razpolagajo s podatki in dokazi, po katerih so tako Asadove vladne enote kot pripadniki različnih terorističnih milic »Islamske države« v Siriji že večkrat uporabljali različne vrste bojnih plinov, med njimi največkrat klor, ki ni izrecno prepovedan, sirska armada »kategorično« zavrača vsakršno možnost uporabe bojnih strupov v tokratnem letalskem napadu. Vladne enote nikoli niso uporabile bojnih plinov in jih tudi v prihodnje ne bodo, trdijo v Damasku, kjer skušajo mednarodno skupnost prepričati, da tak napad z bojnimi strupi nikakor ne bi bil v njihovem interesu.  Da je to kljub kategoričnim vnaprejšnjim obtožbam ZDA, Francije, Velike Britanije in sirske uporniške opozicije dokaj logična razlaga, je prepričana tudi nemška bližnjevzhodna strokovnjakinja in dolgoletna dopisnica iz Damaska Kristin Helberg. V intevjuju za Die Zeit je med drugim povedala, da bi bil tak napad, tako rekoč na predvečer bruseljske konference o Siriji, od katere si Asad obeta tudi morebitno pomoč EU pri obnovi države (če bi mu uspelo vsaj za silo stabilizirati razmere in omogočiti vrnitev vsaj dela sirskih beguncev iz »prenatrpane« Evrope), povsem nelogičen. Razen če bi diktator hotel vsemu svetu dokazati, da mu ni mar za nič, in da lahko v državi počne, kar ga je volja. 

Razlage ruskega ministrstva

Bolj logična je zato videti ruska razlaga (čeprav je tudi to treba jemati z rezervo), po kateri naj bi Asadova letala med svojim napadom zadela nekakšno »kemično tovarno« in skladišče streliva vzhodno od Kan Šejkuna, kjer naj bi militantni skrajneži iz vrst Islamske države izdelovali bojne strupe, ki jih njihovi borci menda uporabljajo predvsem v Iraku. Džihadistične milice naj bi podobne izstrelke že uporabili tudi v sirskem v Alepu. Dokaz naj bi šlo tokrat za njihov »kemični obrat« in skladišče eksploziva, naj bi bili tudi posnetki ruskega sistema za nadzor zračnega prostora, na katere se sklicuje rusko obrambno ministrstvo, medtem ko v zunanjem ministrstvu trdijo, da predlagana resolucija VS, ki so jo sestavile zahodne stalne članice, temelji na »fake news«, torej na izmišljenih novicah.
Namesto da bi se mednarodna skupnost na čelu z varnostnim svetom Združenih narodov lotila umirjanja sirskega konflikta, ki ga očitno ne obvladuje nihče več, in se odločno zavzela za kar se da strogo kaznovanje najbolj nagnusnega možnega pobijanja civilistov z bojnimi strupi, se torej nadaljujejo medsebojna obtoževanja velikih sil, ki v svojih bitkah za obstoj diktatorja Asada in proti njemu očitno vidijo zgolj lastne interese. Zaradi njih so pripravljene spregledati tudi najhujše krivce, kdor koli že so, ki si v njihovi senci očitno lahko dovolijo eklatantne vojne zločine proti človeštvu.

Bo svet, podobno kot po Obamovi »rdeči črti«, ki nikomur ni bila mar, tudi tokrat samo gledal zločine, ali pa je skoraj sto z bojnim plinom na izjemno krut način umorjenih civilistov, starcev, žensk in otrok morda le dovolj, da se bo končno nekaj premaknilo?