Tiskane izdaje
V senci dogajanja v severovzhodni Siriji, kjer so Sirske demokratične sile (SDF) s pomočjo mednarodne koalicije pod vodstvom Združenih držav »osvobodile« Rako, prestolnico samooklicanega kalifata, in bojev za provinco Deir ez Zor, bogato z nafto, v katerih sodelujejo tako rekoč vsi ključni akterji sirske vojne, vladne sile pa so osvobodile istoimensko mesto, Moskva, Damask in Teheran »betonirajo« prihodnost porušene države.
V ponedeljek in torek je daleč stran od oči širše svetovne javnosti v kazahstanski Astani potekal sedmi krog »mirovnih pogajanj«, ki jih vodijo Rusija, Turčija in Iran. Vzporedni »mirovni proces«, v katerem ob sirskemu režimu in naštetih zunanjih igralcih najbolj krvavega konflikta našega časa sodeluje tudi opozicijski Visoki pogajalski komite (High Negotiations Committee), ki predstavlja proslulo zmerno opozicijo s Sirskim nacionalnim kongresom (SNC) in Svobodno sirsko vojsko (FSA) na čelu, že od svojega »prvega kroga« predstavlja poskus vzpostavitve vzporednih diplomatsko-varnostnih institucij in procesa, saj so pogajanja, ki v Ženevi potekajo pod patronatom Združenih narodov, milo rečeno, slaba šala.
Iz Astane v Soči?
Pogajanja v srednjeazijski stepi, če jim je sploh mogoče tako reči, imajo sicer veliko kozmetično napako − njihov ritem in vsebino namreč v celoti narekujejo zmagovalci vojne, kar pogajalski proces sam po sebi ukinja in vzpostavlja − diktat. V ozračju diktata (iz) Moskve, ki je po dobrih dveh letih »fizičnega« udejstvovanja v sirski vojni postala z naskokom najmočnejša sila v državi in svojo interesno sfero vse bolj širi tudi proti Iraku, so potekali tudi zadnji pogovori v Astani, kjer je bil pred meseci sklenjen dogovor o vzpostavitvi tako imenovanih območij umirjanja konflikta, toda ta se za zdaj »na terenu« niso najbolje obnesla.
To je bil tudi eden izmed razlogov za nov ruski diplomatski manever, ki je možen le s pozicije skoraj absolutne moči, ki se ji tako rekoč ni več treba soočati ne z močno sirsko opozicijo ne z resnejšim ameriškim nasprotovanjem ali vmešavanjem zalivskih sunitskih kraljevin − ruski pogajalci so navzočim akterjem sirske vojne v Kazahstanu namreč predlagali, da se udeležijo »kongresa sirskega dialoga«, ki naj bi 18. novembra potekal v Sočiju na obalah Črnega morja.
Režim predsednika Bašarja al Asada je skupaj z Iranom, drugim velikim zmagovalcem sirske (predvsem pa iraške) vojne, ruski predlog seveda nemudoma sprejel − Damask je strateško v celoti odvisen od Rusije, ki je že večkrat dala jasno vedeti, da Asadova prihodnost na čelu države niti slučajno ni negotova. Ne glede na (so)odgovornost za veliko vojno, v kateri je v šestih letih in pol umrlo najmanj 330.000 ljudi, skoraj 12 milijonov pa jih je bilo primoranih zapustiti svoje domove.
»Zabetonirano« Asadovo politično preživetje
Ravno Asadovo (real)politično preživetje − skupaj z oligarhijo gospodarjev vojne − je pogajalska rdeča črta, ki je ostanki sirske opozicije, ki je že dolgo ni mogoče jemati resno, do zdaj nikakor ni hotela prestopiti. Toda razmere »na terenu« nikakor niso po godu zmernim uporniškim skupinam − te obvladujejo le še majhne kose ozemlje. Vsa ključna urbana središča so pod nadzorom vladnih sil, iranske republikanske garde in libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah. Le Idlib, ki spada v turško »interesno sfero« in kjer je najmočnejša preimenovana islamistična Fronta al Nusra, ter »osvobojena« Raka, ki jo obvladujejo Kurdi, še nista v rokah Asadovega režima.
Sirske vladne sile so s pomočjo libanonskega šiitskega gibanja Hezbolah, iranske republikanske garde in ruskega vojaškega letalstva v včerajšnjih jutranjih urah v celoti prevzele nadzor nad Deir ez Zorom, strateško najpomembnejšim mestom v vzhodni Siriji, ki je bilo zadnja tri leta pod nadzorom Islamske države. »Oborožene sile so skupaj z zavezniki mesto Deir ez Zor v celoti osvobodile izpod vladavine Islamske države,« so o še eni pomembni vojaški zmagi proti samooklicani Islamski državi, ki bo močno vplivala na razmerja sil že v bližnji prihodnosti, v današnjih jutranjih urah poročali sirski državni mediji. Iz skoraj povsem porušenega mesta, v katerem je ostalo le še približno četrtina prebivalstva, so zbežali še zadnji pripadniki IS, ki pa so obkoljeni z vseh strani. Tudi z iraške strani meje.
Sirske sile so preostale pripadnike IS pregnale iz mesta, ki leži na zahodnem bregu reke Evfrat, ne pa tudi iz istoimenske in naftno izjemno bogate province, za katero se pravi spopad šele začenja. Tudi v Siriji vojaško že skoraj povsem poražena skrajna sunitska milica v eni ključnih bitk sirske vojne − kljub temu da je bilo še včeraj pod njenim razpršenim nadzorom skoraj 30 odstotkov ozemlja province Deir ez Zor − ne bo imela pomembne vloge, saj je njena »zgodba« bolj ali manj končana.
Za povečavo kliknite na grafiko.
Območje na vzhodnem bregu Evfrata, kjer se nahajajo največja naftna črpališča v Siriji, po dolgih mesecih spopadov z IS namreč trenutno pretežno nadzorujejo Sirske demokratične sile (SDF), koalicija kurdsko-arabskih borcev, ki je s pomočjo ameriškega letalstva in pripadnikov posebnih enot pred dvema tednoma »osvobodila« Rako. Zdaj, ko je skupni sovražnik poražen, si bosta dva velika in nadvse nasprotujoča si »bloka« sirske vojne kmalu pogledala iz oči v oči. To bo trenutek, ki bo določil prihodnost opustošene države.
Nerešeno kurdsko vprašanje
Sirska opozicija je vabilo na »kongres« v Sočiju nemudoma zavrnila, saj se njeni (civilni) predstavniki zavedajo, da bi s privoljenjem v nadaljevanje Asadove vladavine izdali jedro upora. Predstavniki Visokega pogajalskega komiteja so dejali, da so presenečeni, da so se sploh znašli na listi povabljencev, in dodali, da bodo v prihodnjih dneh objavili skupno izjavo, s katero bodo argumentirali dejstvo, da povabila ne bodo sprejeli. Ali kot je v sredo povedal Mohamad Aluš, eden vodilnih opozicijskih pogajalcev, ki pravi, da bo opozicija sodelovala le na pogajanjih pod patronatom Združenih narodov: »V Sočiju se bo režim srečal z režimom.« Podobno meni vodja pogajalcev uporniških milic Fateh Hasun, ki so navzoči v Astani: »To je rusko zavajanje. Rusiji ne zaupamo, saj je stran v vojni − bori se na strani režima.«
Močno dvomljiva je tudi nadaljnja udeležba Turčije, ki v Siriji že poldrugo leto igra dvojno vlogo. Ob trenutnih razmerjih, v katerih so sirski Kurdi oziroma milica YPG že drugi najmočnejši »lokalni« igralec, ki ga na – kakršnih koli že – pogajanjih preprosto ni mogoče spregledati, se je Turčija, ki je v Siriji vojaško posredovala predvsem z namenom razbitja avtonomnega kurdskega območja Rojava (»Zahodni Kurdistan«), znašla v hudi zagati – Ankara je ujeta med strateško lojalnostjo Moskvi, že skoraj pozabljenim članstvom v Natu in svojo agresivno protikurdsko politiko. Sirski Kurdi v tem trenutku obvladujejo četrtino sirskega ozemlja, na katerem živi približno 15 odstotkov celotnega prebivalstva razkosane države, in okoli 80 odstotkov naftnih črpališč. Sirski Kurdi so že potrdili, da so »zainteresirani« za udeležbo na pogovorih v Sočiju in sodelovanju v morebitnem novem političnem procesu. »Že sredi marca 2016 smo predlagali federalizacijo države, brez katere ne bo rešitve in bo sirska kriza ostala permanentna,« so sporočili iz vodstva stranke PYD, političnega krila sirskih Kurdov.
Vodilni ruski pogajalec Aleksandr Lavrentjev je že v torek dejal, da se bodo tiste skupine, ki bodo zavrnile sodelovanje na »kongresu« v Sočiju, ki naj bi sicer potekal le deset dni pred nadaljevanjem pogajanj v Ženevi, »morale soočiti s posledicami« – najverjetneje dokončno izločitvijo iz vseh prihodnjih političnih procesov.
