Putinovih 167 dni briljantnega vojaškega taktiziranja

Presenetiti nasprotnika tam, kjer najmanj pričakuje, in na način, ki se mu zdi najmanj verjeten, je ena prvih vrlin vsakega dobrega vojaškega taktika. Ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu je oboje uspelo že lansko jesen z nepričakovanim vojaškim vstopom v sirsko krizo.

Nič manj presenetljiv in za zahodne stratege nepričakovan ni bil niti izjemno hiter umik ruskih bojnih letal, za kar se je ta teden – videti je bilo, kot da čez noč in brez vsakršnega razloga – odločil ruski predsednik. Mojstrsko ubrani vojaški potezi in šokiranosti Zahoda primerna je vsaj za zdaj videti tudi za Kremelj nenavadno dobra »bilanca« skoraj polletnega ruskega vojaškega angažiranja v sirski vojni. Predvsem politično, seveda. In zlasti za Putina. Kajti o tem, da bi z letalskimi napadi, ki so trajali komaj pet mesecev in pol, kdor koli lahko bistveno spremenil sirsko vojno ali jo celo pripeljal do vojaške rešitve, tako ali tako nihče ni niti razmišljal.

Propagandni učinki

Vseeno pa je ruskemu predsedniku z izjemno spretnim vojaškim taktiziranjem, z minimalnimi vojaškimi sredstvi in celo s pravočasnim umikom, s katerim se je zelo verjetno izognil dolgoletni drami, v kakršno so se v novejšem času že dvakrat (Afganistan in Irak) vojaško zapletli Američani, uspelo doseči najmanj troje. Ukrajinsko krizo in svojo vlogo v njej je neverjetno hitro potisnil v drugi plan. V Siriji se je čez noč zavihtel nazaj na svetovni oder in postal eden ključnih, v prihodnje absolutno nepogrešljivih igralcev tako za vojaško kot za politično rešitev trenutno največjega in najbolj nevarnega svetovnega konflikta. Za povrh pa si je z utrditvijo obeh ključnih ruskih vojaških oporišč v Asadovem, četudi v prihodnje zgolj »preostalem koščku« Sirije zagotovil še stalno in strateško zelo pomembno vojaško pozicijo tako v Siriji kot v izjemno pomembnem vzhodnem Sredozemlju. Če tem trem učinkom dodamo še izjemni propagandni učinek vojaške akcije predvsem za Putinovo domačo rabo, deloma pa tudi za svetovno, je operacija, vsaj s kremeljskega zornega kota, v celoti uspela.

Spremenjena dejstva

Pri tem je rusko vojaško posredovanje v Siriji, ki seveda še ni končano – zmanjšana je zgolj intenzivnost, ki jo Putin lahko kadar koli znova okrepi –, v marsičem spremenilo tudi nekatera konkretna dejstva na terenu. V prvi vrsti so ruska bojna letala tudi vojaško rešila sirskega diktatorja Al Asada, ki je bil pred tem že na robu poraza. Ta nevarnost zanj seveda še vedno obstaja, vendar jo Putin v primeru, če bi bili znova ogroženi tudi zahodni in priobalni »ostanki« nekdanje Asadove Sirije, iz svojih oporišč lahko kadar koli prepreči. Kar z drugimi besedami pomeni, da si je pridobil izjemo pomemben vzvod, s katerim na ženevskih pogajanjih lahko vpliva ne le na Asada, ampak tudi na Zahod in ZDA. Američani namreč zdaj brez upoštevanja »diktatorjevega dela Sirije« in ustreznega dogovora z Asadom o njegovem postopnem umiku z oblasti ne morejo kar tako rešiti krize. Gumb, s katerim je na pogajanjih o bodoči podobi Sirije mogoče mehčati tako Asada kot Zahod in seveda tudi tako imenovano zmerno sirsko opozicijo, pa je zdaj v marsičem v Putinovih rokah.

Drug pomemben element je, da zahodne sile zaradi ruske vojaške prisotnosti v Siriji nimajo več prostih rok pri poljubnem iskanju rešitev. Ne morejo se, na primer, samovoljno odločiti za razglasitev cone prepovedi poletov ali za okrepitev vojaški napadov na zgolj določene skupine upornikov, ne da bi tvegale ustrezen ruski odgovor. Nekaj podobnega se je Putinu, hote ali nehote bo ostalo uganka, med njegovim vojaškim posredovanjem v Siriji zgodilo tudi z zelo neposrečeno turško sestrelitvijo ruskega bombnika, ki je do skrajnosti zaostrila odnose med Rusijo in Natovo Turčijo. Rusija zato zdaj lahko v Siriji odločno podpira kurdsko PKK in YPG, kar seveda ne povzroča le hudih težav turški vladi, ki se je znašla že v pravi državljanski vojni s svojimi Kurdi, ampak hkrati nesrečnemu narodu brez države vse bolj zagotavlja mesto za pogajalsko mizo, kjer se bo prej ali slej začelo razkosavanje, v najboljšem primeru pa federalizacija medtem tako ali tako že razpadle Sirije.

Je Sirija že razdeljena?

Seveda ima Putinovo vojaško taktiziranje v Siriji, skupaj s presenetljivim delnim umikom sil, tudi celo vrsto negativnih učinkov. Zlasti najbolj radikalne islamske skupine utegnejo izkoristiti priložnost, kar utegne še povečati humanitarno katastrofo, ki naj bi jo po oceni zahodnih medijev skupaj z izdatno povečanim begunskim valom menda namenoma sprožala tudi ruska vojaška intervencija v Siriji. Povsem negotovo je tudi, kaj se bo zdaj zgodilo z Islamsko državo, medtem ko naj bi bila delitev Sirije, kot pravijo poznavalci, tako rekoč neizogibno dejstvo. Proces razpadanja se je začel že pred časom, Rusija pa ga je s svojo vojaško intervencijo, predvsem pa z izdatno podporo Asadu in posameznim milicam, ki jim je v teh nekaj mesecih uspelo »konsolidiati« nadzor nad svojimi ozemlji, bolj ali manj samo še pospešila. Kar so seveda spretno izkoristile tudi vse druge regionalne sile, zlasti Iran in Saudska Arabija, ki v Siriji prav tako vodijo svoje »posredne« vojne.