Tiskane izdaje
Število ljudi, ki so pripravljeni tvegati svoje življenje, da dosežejo obale Združenega kraljestva, iz leta v leto narašča. Najhuje se to kaže v Calaisu. Franciji in Britaniji do sedaj ni uspelo najti dolgoročne rešitve za prebežnike in varnostni problem, ki ga ti predstavljajo. Tudi zato, ker to nobeni ni bilo v interesu.
Okoli 3000 prebivalcev „džungle", ilegalnega taborišča nedaleč stran od francoskega pristaniškega mesta, je pripravljenih storiti tako rekoč vse, da prečkajo Rokavski preliv. Tisto, kar jih žene, je predvsem želja po preživetju in normalnem življenju. Prepričani so namreč, da lahko v Britaniji lažje dobijo delo tudi brez ustreznih dokumentov. Nekateri imajo na Otoku sorodnike, ki bi se jim radi pridružili; spet druge privlači jezik. Seveda je mnogo tudi takšnih, ki so v Evropo pobegnili pred nasiljem in vojno in imajo pravico zaprositi za azil.
Migrantska kriza na severozahodni obali Francije je v preteklih tednih še enkrat znova pokazala, kako velika - in neverjetno tvegana - je njihova želja. Prizori moških, žensk in otrok, ki med spontanimi stavkami francoskih mornarjev tečejo za tovornjaki ali se poskušajo vkrcati na tovorne vlake, ki vozijo skozi predor pod Rokavskim prelivom, med prebivalci obmorskih območij, ujetimi turisti in širšo javnostjo vzbujajo skrb in nelagodje, pa tudi strah pred neznanim.
Britanska vlada je s pomočjo množičnih medijev problem uspešno potencirala in ga poskuša prikazati kot le najnovejše poglavje v svojem boju proti nezakonitemu priseljevanju. Toda v nasprotju s poročanjem nekaterih medijev svoje retorike do priseljencev ni bistveno zaostrila. V resnici še naprej kaže izjemno zadržanost pri reševanju nastalega položaja, kot da bi računala na to, da bo pritisk sam od sebe prej ali slej pojenjal. Nič bolj odzivni niso v Parizu. Po vsej verjetnosti iz podobnega razloga.
Politika pasivnosti
Kot je britanski premier David Cameron opozoril v petek, bo kriza verjetno trajala celo poletje. Dosedanji ukrepi - povečanje števila žandarjev in varnostnikov ter izgradnja novih železnih ograj v okolici Calaisa, ki bi preprečile vstop prebežnikom v notranjost predora - bodo verjetno nekoliko ublažili pritisk na tovorni in potniški promet pod Rokavskim prelivom.
Vprašanje je le, za koliko časa. Tudi če vlada v Londonu tega neposredno ne priznava, razmere v Calaisu po besedah Mary Dejevsky, ugledne britanske kolumnistke in članice kraljevega inštituta za mednarodne odnose Chatham House, predstavljajo kršitev britanske obmejne varnosti in kot takšne zahtevajo odgovor. A kot ugotavlja, za pasivnostjo na obeh straneh Rokavskega preliva stoji povsem jasen razlog. Namreč, „noben ukrep ne bi popolnoma zadovoljil vsakogar, po vsej verjetnosti ne bi zadostil niti pravilom diplomacije niti veljavni zakonodaji". Obe vladi tako enostavno odlašata iskanje kakršnih koli konkretnih rešitev. Domači javnosti medtem še vedno vztrajno prepričujeta, da imata vse pod nadzorom. Toda prizori iz Calaisa že nekaj časa kažejo, da temu ni tako.
Skupni poziv
Cameron je konec tedna vztrajal, da bo Britanija s sosednjo državo tesno sodelovala pri naslavljanju problema, medtem ko sta notranja ministra obeh vlad v nedeljo, v skupnem mnenjskem članku pozvala ostale države članice EU, naj se končno spopadejo z vzroki povečevanja števila nezakonitih migrantov.
Theresa May in Bernard Cazeneuve sta v Daily Telegraphu razmere v Calaisu opisala kot „svetovno migrantsko krizo" in vztrajala, da ta predstavlja problem ne samo za njuni državi, temveč celotno EU. „Mnogi od prebežnikov v Calaisu, ki poskušajo prečkati Rokavski preliv, so sem prišli skozi Italijo, Grčijo in druge države," misleč, da jih na Zahodu čaka bistveno boljše življenje. Migrante, predvsem pa vse tiste, ki razmišljajo, da bi se podali na dolgo in nevarno pot, je treba po njunih besedah prepričati, da končni cilj ni vreden takšnega tveganja.
Njun poziv gre razumeti predvsem kot poskus internacionalizacije in umeščanja problema v širšo razpravo o nadzoru migracij v EU.
Medtem ko je uradni London že večkrat nakazal, da ni naklonjen delovati mimo Francije in s tem tvegati nastanka vojne besed, so vodilni britanski časopisi v zadnjih dneh za razmere v Calaisu poskušali okriviti Pariz, češ, da je namenoma sprejel sproščen, brezbrižen odnos do krize in njenih posledic. Pogled z druge strani Rokavskega preliva je bil po pričakovanjih diametralno nasproten. Izjave britanskih politikov, tudi premiera, so po mnenju namestnika župana Calaisa dokaz, da nič ne vedo o razmerah v obmorskem mestu. „Mar jim je izključno za mejo."
