Tiskane izdaje
Medtem ko se medsebojno sprta mednarodna koalicija zelo različnih letalskih napadalcev na Islamsko državo prepira o tem, kdo, kako, v čigavo korist in katere cilje sme bombardirati na ozemlju nekdanje Sirije in Iraka, se lovke samozvanega kalifata že širijo na sever Afrike. Povsem razsuta nekoč Gadafijeva Libija utegne postati naslednji krizni problem. In to še preden se bo svet sploh utegnil resneje spopasti s sirsko krizo.
Da razmere v Libiji vse bolj vzbujajo skrb in da tam nastaja nova »podružnica« Islamske države, je že sredi novembra, takoj po pariških terorističnih napadih, francoskega predsednika Françoisa Hollanda opozarjal italijanski premier Matteo Renzi. V Rimu so bojevitemu Hollandu, ki se je odpravljal bombardirat Levant, že takrat dali jasno vedeti, da letalski napadi na Islamsko državo v Siriji in Iraku nikakor ne bodo dovolj, ker se metastaze kalifata očitno že širijo na povsem razsuto Libijo, ki so jo francoska in britanska letala pred štirimi leti enkrat že bombardirala, zdaj pa je v državi čedalje hujša anarhija. Vse od strmoglavljenja in uboja polkovnika Moamerja el Gadafija se namreč v nekdanji džamahariji, ki je medtem postala nepregledno bojišče različnih plemenskih in džihadističnih milic, širi vpliv Islamske države, zadnje čase pa kalifat v Libiji menda ekspandira tako hitro kot nikjer drugod po svetu.
Na pragu Evrope
Iz Libije pa je samo korak do Evrope. In če Islamska država začne nadzorovati še libijska naftna in plinska polja, se bo Evropa, zlasti Italija, ki je še vedno precej odvisna od libijske nafte, zelo hitro znašla v resnih gospodarskih težavah. Kaj bi to pomenilo za islamski terorizem, ki bi se s tem ugnezdil tako rekoč na pragu Evrope, si ne upamo niti pomisliti. Od libijskih obal do Sicilije je namreč le nekaj sto milj morske poti, ki jo zlahka zmorejo prepluti celo begunci v razpadajočih čolnih. Italijanska vlada zato že nekaj časa bije plat zvona, sredi decembra pa menda namerava organizirati celo vrh o Libiji.
Da razmere v nekdanji Gadafijevi džamahariji postajajo zelo skrb vzbujajoče, so pred časom v posebnem poročilu opozorili tudi Združeni narodi. Vodstvo Islamske države v Siriji in Iraku po tem poročilu razsuto severnoafriško državo menda že dolgo obravnava kot eno izmed najboljših lokacij za širjenje svoje ideologije in vpliva. Razpad države in medsebojno konkurirajoče si libijske frakcije, mesta in regije, ki se že štiri leta med seboj spopadajo za oblast, minimalnih državnih struktur pa jim še vedno ni uspelo vzpostaviti, so namreč idealno gojišče za širjenje kalifata.
Država je »prepišna« na vse strani, več kot tisoč kilometrov dolga sredozemska obala je tako rekoč nezavarovana, za džihadiste pa so povsem odprte tudi južne libijske meje, čez katere se zlahka infiltrirajo v prostrano puščavsko državo. Toliko bolj, ker med nekaterimi libijskimi provincami in sirsko-iranskim kalifatom samozvanega kalifa Abu Bakra al Bagdadija obstajajo tesne povezave, ker so nekatere libijske skupine že prisegle zvestobo Islamski državi in ker v Libijo po vseh razpoložljivih podatkih zadnje čase prihaja tudi čedalje več visokih vojaških poveljnikov IS. Med njimi je menda po pisanju New York Timesa pred kratkim čez Sredozemsko morje priplul tudi Abu Ali al Anbari, nekdanji visoki oficir Sadamovega iraškega režima in znan specialist za infiltriranje in organizacijo upora.
Sirta kot rezervna Raka
Po ocenah opazovalcev Islamska država v nekoč Gadafijevi obmorski trdnjavi Sirti, ki menda postaja nekakšna libijska rezervna Raka (sedež kalifata), ima že vse niti v rokah, v mestu pa se menda tre ekstremistov in njihovih pomagačev. Združeni narodni navajajo, da je v Sirti že več kot tri tisoč islamskih bojevnikov, med katerimi so nekateri s seboj pripeljali tudi družine.
Vpliv Islamske države se iz Sirte že pospešeno širi tudi na druga večja libijska obmorska mesta, med katerimi je menda tudi Misrata, ki jo ekstremisti že dalj časa napadajo in postopoma zavzemajo. Njihove metode pa so povsem podobne tistim, ki so jih uporabili za širjenje svojega vpliva v Siriji in Iraku. Najprej se infiltrirajo v okoliških vaseh, kjer z vsemi svojimi povezavami in informanti izsledijo vplivne družinske klane, izkoristijo napetosti in konflikte med njimi, nato pa krvoločno pobijejo tiste, ki bi se utegnili najbolj upirati, s tovrstnim ustrahovanjem in versko propagando pa si nato podredijo vse preostale.
V Libiji, kjer je po brezumnem zahodnem razsutju države in vseh njenih struktur nastal vsesplošni kaos z nekakšno medplemensko državljansko vojno, v kateri sodeluje nešteto oboroženih akterjev, je tako zlorabljanje konfliktov med različnimi plemeni, regijami, mesti in milicami precej preprosto. Kljub temu pa je, kot v svojem poročilu ocenjujejo Združeni narodi, venarle nekoliko bolj zapleteno, kot je bilo v Iraku, kjer se je eksplozivni mešanici v državljanski vojni pridružilo še versko sovraštvo med suniti in šiitsko elito. Libija je namreč vsaj versko nekoliko bolj homogena, tako da Združeni narodi, ki rivalski vladi v Tobruku in Tripolisu še vedno brezupno pozivajo, naj se končno poenotita, preden bo državo razneslo, v svojem poročilu vendarle upajo, da Islamski državi vseh svojih lovk le ne bo uspelo razpresti tako hitro, kot se je to zgodilo na ozemlju Sirije in Iraka. Toda že sam razkol med dobičkarskimi uporniki proti Gadafiju in vsemi nezadovoljnimi poraženci v plemensko zelo pisani državi je zagotovo dovolj eksploziven potencial za vsesplošni konflikt, ki ga bodo propagandno izjemno spretni profeti Islamske države zanesljivo prej ali slej izkoristili. In iz Libije bo na pragu Evrope nastala njihova rezervna teroristična postojanka.
