Tiskane izdaje
Z vstopom Rusije v sirsko vojno je Putin Združene države in Evropo, in oboji se hočejo izogniti vojaškemu konfliktu, potisnil v kot. Zahodu ni do vpletanja v Siriji, dilema ostaja, ali bo zaradi ruske iniciative spremenil svojo strategijo.
Predsednik Vladimir Putin se je vrnil na globalni politični oder, osrednje vprašanje pa je: ali bo ruska vojaška intervencija potistila državo v več kot štiri leta trajajoči državljanski vojni v še globji kaos? Je upanja na rešitev zdaj kaj več oziroma je pošlo še tistega malo, kar ga je bilo ostalo? Raznovrstna mnenja in analize je mogoče strniti v ugotovitev, da rešitve za Sirijo skorajda ni, vojno je mogoče kvečjemu zamejiti, ne zaustaviti. Američani in Rusi kot zunanji akterji ne morejo sami uničiti Islamske države, potrebna bi bila regionalna koalicija in sploh bolj tenkočutna politika od aktualne. Za drugačno rešitev bi bilo predvsem potrebno, da vse strani, vsi akterji temeljito spremenijo svoj pristop.
Bistveno je zavedanje, da v tej bitki ne bo zmagovalcev, ne za režim ne za upornike. Prav tako nobeden od velikih igralcev ne more doseči svojega: ne Rusija utrditve vladavine sirskega predsednika Asada na območju celotne države. Prav tako Združene države ne morejo poraziti Islamske države in Sirija ostaja razdeljena, razpadla država.
Kaj rešujemo
Sploh pa, kaj si predstavljamo pod pojmom reševanja Sirije, povzema zagato profesorica politologije s kairske univerze Sally Kalifa Issac. Rešiti Sirijo pred samooklicano Islamsko državo in Fronto al Nusra ali pred sirskim predsednikom Bašarjem al Asadom? Ali pred uničujočo sektaško tekmo med sunitskimi arabskimi državami v Zalivu in pred šiitskim Iranom? Oziroma gre za rešitev sirske ozemeljske celovitosti, ki je na terenu ni več?
Sirija, ki smo jo poznali, oziroma njena teritorialna integriteta je izginila, »Islamska država« je ustvarila tvorbo, ki jo imenujejo »Sirak«. Arbitrarna entiteta z imenom Sirija, ki je rezultat neslavnega kolonialističnega sporazuma Sykes-Picot, je stvar zgodovine. Sredi prve svetovne vojne sta se zavezniška diplomata, Francoz François Georges-Picot (stari stric Valéryja Giscarda d'Estainga) in Britanec Mark Sykes tajno dogovorila o povojni delitvi otomanskega imperija v interesni sferi. Ozemlje je razdeljevala meja, ki je tekla tako rekoč v ravni črti od Jordanije do Irana, mednarodno priznana je postala leta 1920, ko je mandat Društva narodov za upravljanje nad ozemljem dobila Francija.
Zdaj velik del ozemlja na vzhodu Sirije in zahodnega Iraka obvladuje tako imenovana Islamska država Abu Bakra al Bagdadija, ki je razglasila kalifat, njegova prestolnica je Raka. Tu so džihadisti od vsepovsod po svetu. Po nekaterih ocenah ima teroristična grupacija že več kot 25.000 tujih borcev. Tiste, ki jih ubijejo, nemudoma zamenjajo novi.
Ameriški angažma
Ameriškemu predsedniku Baracku Obami v tem času mnogi očitajo izolacionizem. Ko je pred kratkim v Združenih narodih govoril o boju proti Islamski državi, so se vrstile kritike o prevelikem poudarjanju diplomacije namesto sile. Govorica je bila v očitnem kontrastu s trdo retoriko ruskega predsednika Vladimirja Putina oziroma njegovim vojaškim posegom v Siriji. Toda »maksimalistična« politika je neprimerna, treba se je vzdržati invazije in okupacije, ta povzroči samo sovraštvo, piše Joseph Nye, ki se ukvarja z vprašanji moči in voditeljstva in je v devetdesetih letih izumil koncept »mehke« moči.
Drži, vojaki na terenu so potrebni, poudarja profesor s Harvarda, toda gre za sunitske Arabce in Turke, ne za Američane. Razlaga trojno grožnjo, ki jo predstavlja Islamska država: je transnacionalna islamska teroristična skupina, protodržava in politična ideologija z religioznimi koreninami. Potrebni sta trda in mehka moč, pravi Nye in potegne vzporednico z okrutnimi srednjeveškimi verskimi vojnami v Evropi. »Med katoličani in protestanti so trajale stoletje in pol, spopadi so se končali z vestfalskim mirom leta 1648, šele potem ko je Nemčija v tridesetletni vojni izgubila četrtino prebivalstva. Treba se je spomniti kompleksnih koalicij, s katoliško Francijo, ki je pomagala protestantski Nizozemski proti katoliškim Habsburgom ... podobno kompleksnost je pričakovati na Bližnjem vzhodu.«
Več kot štiri leta je ameriška politika do Sirije temeljila na pobožnih željah; na želji, da bi predsednik Asad odšel, in priprošnjah, da bi bila »zmerna« sirska opozicija več kot to, sta te dni v New York Timesu komentirala profesorja mednarodnih odnosov s Harvarda Stephen M. Walt in Gordon Adams. Nizala sta pomembne adute Rusije v Siriji: vojaško navzočnost na terenu, zvezo z režimom v Damasku, delujoče vezi z vladama v Iranu in Iraku, obveščevalne podatke. Kljub nevarnosti ruskega prenapenjanja sta pozvala h koaliciji z Rusijo, samo skupni napor lahko reši sirski problem. Obenem sta tudi imenovana opozorila na dejstvo, da sta Washington in Moskva zunanja akterja, ki ničesar ne moreta narediti sama, potrebna je širša, regionalna koalicija.
Fronta v Jeruzalemu
Nevarnost razmer v Siriji dopolnjujejo kaotične razmere v Libiji in Egiptu, pa tudi na Zahodnem bregu in v Jeruzalemu. Desetega septembra je na Palači narodov v New Yorku zaplapolala palestinska zastava, nekaj dni kasneje so se začeli spopadi v Jeruzalemu. Hamas je razglasil tretjo intifado, izraelski ministrski predsednik Benjamin Netanjahu govori o »valu terorizma«.
Novi varnostni ukrepi, ki jih je uvedla izraelska vlada, vključujejo blokade in nadzorne točke v palestinskih predelih Vzhodnega Jeruzalema, večjo prisotnost vojske in policije na ulicah. Pa vendar spopadi ne jenjajo. In židovska država že napoveduje, da bodo Palestincem, ki bodo sodelovali v napadih na Izrael, odvzeli pravico do stalnega bivališča, kar je pravzaprav deportacija. Začarani krog nasilja je posledica realnosti življenjskih pogojev palestinskega prebivastva in odstotnosti vsakršne politične strategije vladajoče garniture, ugotavljajo številni politični analitiki. Najočitnejši primer tega je Jeruzalem s popolnim opustošenjem politične zastopanosti Palestincev v Izraelu v zadnjih dvajsetih letih.
