»Samo ljudje lahko rešimo ljudi«

Številna mednarodna zasedba je na Lezbosu prevzela stvari v svoje roke in tako rešila na stotine življenj.

Sun, 24.01.2016, 18:29; spremenjen: 18:34

Lezbos, od našega poročevalca - Vetrovno vreme je razburkalo­ morje, ki je bilo vsaj za 15 stopinj­ toplejše od zraka. Vlažnost je bila skoraj stoodstotna. Oster mraz je prebadal kosti. Obali blizu otoškega letališča se je počasi približeval prenapolnjen gumijast čoln, na katerem je bilo 56 beguncev.

To je bil že četrti čoln v zadnjih dveh urah, ki je pristal na tem delu otoka, kamor se je zadnji teden preusmerila glavnina begunskega »prometa«. Španski reševalci in nizozemski prostovoljci so se v neoprenskih oblekah podali v hladno morje, aktivisti pa so beguncem z obale kazali, kje naj pristanejo. To je bila uigrana kombinacija. Številna mednarodna zasedba je prevzela v svoje roke naloge držav(e) in Evropske unije in tako rešila na stotine,­ če ne na tisoče življenj.

Čoln se je počasi približeval prodnati obali. Nekaj žensk je kričalo. Slišal se je otroški jok. Reševalci so pazljivo privlekli čoln na suho. Najprej so prinesli na obalo otroke. Večina je bila mlajša od 10 let. Bili so pretreseni. Nekaterim je bilo slabo. Prvič so bili na morju. Starejša gospa je histerično jokala. Bila je v šoku. S pomočjo nizozemske prostovoljke je prišla k sebi. V manj kot 15 minutah je bilo vseh 56 beguncev na varnem. Vsakdo izmed njih je za prečenje dobrih 10 kilometrov razdalje med Turčijo in Grčijo plačal najmanj 1200 dolarjev. Tihotapci so samo z enim čolnom zaslužili okoli 70.000 ­dolarjev.

To je bil dan, ko je Egejsko morje zaradi evropske (proti)begunske politike pogoltnilo novih 44 življenj. Dva nemška policista, ki sta pričakala begunce na grški obali, sta z majhnim nožem prerezala – in »onesposobila« – tihotapski čoln. Medtem so nekateri domačini po obali brskali za vsem, kar bi lahko bilo uporabno ali unovčljivo. Vesla, paketi prve pomoči, oblačila, navigacijska oprema …

»Utrujeni smo. Otroci so bolni. Bilo me je zelo strah. Voda je ves čas pljuskala v čoln,« je povedala Sirka srednjih let. Prostovoljci, ki bi bili lahko zgled celotni Evropi, so prek manjše vzpetine napeljali vrv in vsakemu beguncu pomagali, da se je vzpel do avtobusov in reševalnih vozil, ki so čakali, da jih odpeljejo proti slabe pol ure vožnje oddaljenemu namestitvenemu centru Moria. Kar nekaj ljudi je bilo podhlajenih. Prostovoljci so jim delili folije in odeje, domačini vroč čaj in pecivo. Predstavniki visokega komisariata za begunce pri Združenih narodih (UNHCR) so razdeljevali lističe z najpomembnejšimi informacijami. Beguncem so bili na voljo prevajalci. Zdravniki so oskrbeli vse, ki so nujno potrebovali prvo pomoč. Lepa podoba­ človeštva.

Z radijskih postaj so prihajale novice o novih »prihodih«, na Lezbosu pa je bilo zaradi večdnevne stavke ladijskih delavcev ujetih okoli 3800 beguncev. Med njimi je bilo po podatkih naših sogovornikov iz številnih nevladnih organizacij približno 65 odstotkov žensk in otrok.

»Vedno znova se mi zlomi srce, a moramo, preprosto moramo pomagati. Samo ljudje lahko rešimo ljudi. Politika tega ne bo storila,« mi je, ko so avtobusi odpeljali begunce proti nastanitvenim centrom, na obali, polni odvrženih in večinoma ponarejenih reševalnih jopičev, povedala nizozemska glasbena zvezdnica Laura Jansen, ki je za pomoč beguncem ustanovila svojo nevladno organizacijo. Ta beguncem in reševalcem na otoku nudi vso mogočo logistično pomoč, Laura pa večino časa preživi na plažah in pomaga beguncem pri izkrcavanju. Da mora nekaj storiti, je spoznala neki večer na železniški postaji v Amsterdamu, kjer je naletela na veliko skupino sirskih beguncev in se z njimi spoprijateljila. Kmalu zatem je odpotovala na Lezbos. Ne gre dvomiti, da bo njen naslednji album posvečen ­beguncem.

Peklenski mraz

V petkovih večernih urah je več tisoč ljudi v pristanišču na ledenem vetru čakalo na trajekta proti Pireju in Kavali. Povsod okoli pristanišča so ljudje iskali zavetje pred arktičnim mrazom. Tresli so se in stiskali drug k drugemu. Tisti, ki so jih imeli, so se tesno ovili z odejami. Redkokdo je bil oblečen razmeram primerno. Nekateri begunci so čakali na mrazu tudi pet ur ali več. Skoraj nikomur ni bilo do pogovora. Zanimalo jih je le, kdaj bosta odpeljala trajekta.

Skupina afganistanskih fantov je zakurila kup smeti in si na ognju grela premrle ude. Na poti prek Irana in Turčije so bili že 30 dni. Upali so, da bodo čim prej prišli v Nemčijo, saj so se zavedali, da se tako imenovana balkanska begunska pot hitro zapira. »Nazaj ne bomo šli. Vsi trije smo si sposodili denar. Najprej ga moram zaslužiti,­ da se bomo lahko vrnili. Šele potem bomo lahko začeli skrbeti zase in svoje družine. Rad bi delal v računalništvu,« je povedal 19-letni Reza iz Kabula, ki je dve leti obiskoval tečaje programiranja.

Le pol ducata grških policistov je množico premraženih beguncev postavilo v tri dolge kolone, v katerih so morali preždeti še dve uri do odhoda obeh velikanskih ladij.

Ko se je začelo vkrcavanje, so bili ljudje že tako premraženi in utrujeni, da niso bili več sposobni pokazati niti trohice veselja. Kot da bi slutili, kaj jih čaka v nadaljevanju balkanske poti. In iz dneva v dan bolj zaprti Evropi.

***

Vsebine nastajajo v okviru projekta »Svetovljanska Evropa« platforme SLOGA.