Samomorilski napad v Bejrutu: Odmev sirske vojne

Dvojni samomorilski napad, ki je v četrtek pretresel južno predmestje Bejruta in v katerem je umrlo najmanj 43 ljudi, več kot 200 pa je bilo ranjenih, je največji terorističen napad v libanonski prestolnici po koncu državljanske vojne leta 1990. Danes je bil v Libanonu nacionalni dan žalovanja.

V četrtek zgodaj zvečer, ko so bejrutske ulice ponavadi najbolj polne ljudi, sta se dva samomorilska napadalca v južni, pretežno šiitski četrti Burj al Barajneh razstrelila sredi množice ljudi. Prvi pred mošejo in versko šolo, drugi pred pekarno. Med prvim in drugim napadom je po pričevanju očividcev minilo nekaj minut, med preživelimi in po družabnih omrežjih pa so se v Libanonu hitro razširile govorice, da so bili napadalci v resnici štirje. Truplo tretjega napadalca so našli libanonski vojaki, četrti napadalec pa naj bi s prizorišča napada pobegnil. V četrtek zvečer in ponoči si bolnišnice v južnem Bejrutu prebivalce ves čas pozivale naj darujejo kri. Veliko ljudi je bilo namreč huje ranjenih in so se v prenapolnjenih bolnišnicah borili za življenje.

Odgovornost za brutalen napad, ki je dodobra pretresel politično, varnostno, socialno in etnično izjemno krhko državo, je nemudoma prevzela Islamska država. Skrajna sunitska milica je v Libanonu s posamičnimi napadi in tudi s pomočjo drugih skrajnih sunitskih milic sicer že večkrat poizkušala porušiti izjemno krhko ravnovesje, a od zadnjega napada je minilo skoraj poldrugo leto. V resnici je prav čudežno, da se izjemno ranljivi Libanon ob vseh odmevih vojne iz sosednje Sirije in – po prihodu skoraj 1,2 milijona večinoma sunitskih beguncev – močno spremenjeni demografski sliki do zdaj še ni pogreznil v kak resnejši konflikt.

Tako prizorišče kot »tajming« samomorilskih napadov v Bejrutu nikakor nista bila naključna. Četrt Burj al Barajneh, ki leži ob cesti, ki vodi proti letališču in je polna trgovin in tržnic, je namreč eno izmed ključnih »oporišč« šiitskega gibanja Hezbolah, enega ključnih igralcev libanonske politike in tudi tako imenovane bližnjevzhodne hladne vojne. Hezbolah je že pred dvema in pol letoma na strani režima predsednika Bašarja al Asada vstopil v sirsko vojno, kar je močno zaostrilo odnose med libanonskimi suniti in šiiti, a politični dogovor je, vsaj do zdaj nekako preživel. V zadnjih tednih in predvsem dneh, ko se je vojaški pritisk na Islamsko državo okrepil tako v Siriji kot v Iraku, je tudi Hezbolah na sirska bojišča poslal stotine svojih borcev. »To je bil satanističen terorističen napad,« je novinarjem na prizorišču napadov včeraj dejal predstavnik Hezbolaha Bilal Farhat. Med žrtvami napadov je bilo tudi nekaj Palestincev in sirskih beguncev, ki živijo v tej sicer zelo živahni četrti.

»Po mojem mnenju je bil napad opozorilo Hezbolahu, da obstajajo skupine, ki so se pripravljene maščevati. To bi utegnil biti začetek kroga nasilja v Bejrutu,« je za Al Jazeero povedal Kamel Wazne, libanonski politični analitik, ki čas napada prav tako povezuje z velikimi vojaškimi operacijami, ki v Siriji potekajo proti Islamski državi in tudi drugim večjim islamističnim milicam. Podobno razmišlja tudi Sami Nader, profesor na Univerzi Svetega Jožefa (St Joseph University) v Bejrutu. Nader je prepričan, da je napad posledica dogajanja v Siriji. »Mislim, da gre za neposredni odgovor na dogajanja v letalskem oporišču Kweris v Alepu, ki so ga vladne sile ta teden po dveh letih iztrgale iz rok Islamske države. Dinamika gre takole: če nas udarite na našem terenu, bomo mi vas na vašem,« meni Nader, ki se boji, da utegne krvav samomorilski napad porušiti krhko libanonsko ravnovesje. To temelji na regionalnem in lokalnem dogovoru izpred poldrugega leta, ki pa že ves čas »stoji« na izjemno krhkih temeljih.