Tiskane izdaje
Ob Ženevskem jezeru v nenavadni medijski in diplomatski tišini pod okriljem Združenih narodov poteka nekakšen približek mirovnih pogajanj, ki naj bi pripomogla podaljšanju prekinitve ognja in dejanskemu mirovnemu procesu. A razmere »na terenu« govorijo povsem drugačno zgodbo.
V Ženevi do zdaj ni bilo resnih premikov. Predstavniki opozicijskega Visokega pogajalskega komiteja so že v sredo sporočili, da so v prehodni vladi, katere čimprejšnja vzpostavitev je prioriteta posebnega odposlanca Združenih narodov za Sirijo Staffana de Misture, pripravljeni sodelovati s člani vlade predsednika Bašarja al Asada. Nikakor pa s predsednikom – vojnim zločincem samim. Ravno Asadova prihodnost – režimska hobotnica se (zaenkrat) niti slučajno ni pripravljena odreči svoji glavi – bo eno ključnih vprašanj, od katerih bo odvisna prihodnost Sirije. Asadova prihodnost je v rokah Moskve in Teherana, v tem trenutku pa si ne Rusija ne Iran ne želita, da bi vojna v Siriji trajala še kaj več kot le nekaj mesecev.
Prekinitev ognja, brez dvoma (kratkoročni) diplomatski uspeh Združenih držav in Rusije, ki je v Siriji začela veljati 27. februarja, je vsaj na severu države le še stvar preteklosti.
Razmere na področjih ob sirsko-turški meji so se v zadnjih dneh izjemno zaostrile. Prekinitev ognja, ki se jo je del uporniških skupin na »vročem« in strateško ključnem območju med turško mejo in Alepom, striktno držal, so izkoristili pripadniki Islamske države in v vojaškem pohodu iz desetih begunskih taborišč, ki ležijo v bližini turške meje, pregnali več tisoč ljudi. Večina jih je zbežala proti turški meji, ki pa je za sirske begunce že več mesecev skoraj neprodušno zaprta. Zadnja večja skupina beguncev je v Turčijo vstopila na začetku februarja, od tedaj pa je več kot 100.000 ljudi, ki so pred režimskim obleganjem in ruskimi letalskimi napadi večinoma zbežali iz največjega sirskega mesta, zatočišče našla v improviziranih begunskih taboriščih. Ta so zdaj nova tarča skrajne sunitske milice, ki se v posmeh celotni mednarodni skupnosti tako rekoč neovirano »sprehaja« po velikem delu Sirije in sosednjega Iraka. To je tudi eden od razlog za ruski poziv k zaprtju turško-sirske meje.
Streljanje namesto sočutja
»Ob zori so nas zbudili streli v bližini taborišča. Kmalu zatem so prišli pripadniki IS. Preko zvočnikov so nas vse pozvali, naj odidemo proti vzhodu, na področje pod njihovim nadzorom. Rekli so, da se nimamo česa bati. Zapustili smo taborišče, a namesto proti vzhodu smo skozi nasad oljk odšli proti severu, proti turški meji. Bilo nas je okoli dva tisoč. Ko smo se približali meji, so turški vojaki, ki so stali na hribu izza zidu, na nas začeli streljati. Streljali so pod noge. Obrnili smo se in se razbežali v vse strani. Z družino sem odšel v bližnje taborišče, ki pa je tudi blizu položajev IS. Nikamor drugam nismo mogli iti,« je ekipi preiskovalcev organizacije Human Rights Watch povedal eden izmed sirskih beguncev. »Medtem ko civilno prebivalstvo beži pred pripadniki Islamske države, se Turčija namesto s sočutjem odziva z orožjem. Ves svet govori o boji proti IS, toda tisti, ki so najbolj izpostavljeni temu, da postanejo žrtve teh grozljivih zlorab, so ujeti na napačni strani betonskega zidu,« je oster Gerry Simpson, raziskovalec begunske problematike pri HRW. Simpson trdi, da so sirski begunci v begu za življenje primorani kopati podzemne rove, saj se le tako lahko izognejo vojnim grozotam. »Turški poizkus ustvarjanja tako imenovanega varnega območja je za civilno prebivalstvo le grozljiva šala,« dodaja.
