Se je v Libiji dejansko že začela državljanska vojna?

Eno ključnih prizorišč rušenja starega reda na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki je Libija, kjer tri leta po padcu režima polkovnika Moamerja Gadafija v popolnem kaosu poteka več konfliktov hkrati. Ti preraščajo v državljansko vojno sredi širšega regionalnega spopada.

Koalicija islamističnih milic in močnih paravojaških enot iz Misrate je v nedeljo po skoraj petih tednih spopadov z vladnimi silami in pro-vladno milico iz Zintana v celoti prevzela nadzor nad mednarodnim letališčem v Tripoliju. Nekaj ur kasneje so islamisti prevzeli tudi nadzor nad večjim delom libijske prestolnice. Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo.

Libija že vse od padca Gadafijevega režima namreč ne deluje kot enotna država: kaos v zdaj že padli državi so izkoristili številni zunanji akterji, ki so libijske puščave – in predvsem velikansko naftno bogastvo – spremenili v enega izmed ključnih bojišč v regiji, ki se hitro približuje veliki vojni. Ta bo izbrisala meje, kot smo jih poznali do zdaj. In z njimi vred tudi »pravila igre«.

To se je, denimo, potrdilo prejšnji teden, ko je – zgodbo je prvi objavil New York Times – vojaško letalstvo Združenih arabskih emiratov z letalskih oporišč v Egiptu bombardiralo islamistične cilje v Tripoliju in njegovi okolici. Kljub temu, da vsi vpleteni svoje sodelovanje v vojaški operaciji v Libiji zanikajo, je popolnoma jasno, da je Libija postala odprto bojišče za prevlado v arabskem svetu, v katerem se – poleg vzporednega sunitsko-šiitskega konflikta – prek svojih milic spopadajo Katar in Turčija na eni in vojaško vedno močnejši Združeni arabski emirati (ZAE), Saudska Arabija in Egipt na drugi strani. Katar in Turčija v Libiji že vse od leta 2011 odkrito – in predvsem z ogromnimi količinami denarja – podpirata milice, ki so blizu Muslimanskih bratov, podtalno daleč najmočnejšega političnega gibanja v Libiji, ki pa je bilo na parlamentarnih volitvah dvakrat zapored grdo poraženo in je svoje delovanje iz pisarn ponovno preselilo na ulice. ZAE, Egipt in Saudska Arabija Muslimanske brate in njihove »satelite« vidijo kot najhujšo grožnjo lastni vladavini, zato proti njim vodijo vojno po vsej regiji.

Ob tem ne gre pozabiti, da so bili tako ZAE kot Katar spomladi in poleti 2011 aktivno vključeni v Natovo bombardiranje Libije, ki je sicer zrušilo Gadafijev režim, a posledično tudi poskrbelo za začetek razkosavanja eno izmed najbolj samosvojih arabskih držav, ki je vedno narekovala svoj »tempo igre«. Mednarodna skupnost je ranjeno Libijo prepustila samo sebi, to pa so spridoma – in nemudoma – izkoristili vsi pomembnejši regionalni igralci.

Zdi se, da poti nazaj za Libijo ni več. Ta je že zdaj razdeljena na dva popolnoma ločena dela. Zahodno Libijo na čelu s Tripolijem obvladujejo islamistične milice, ki se jim šibke vladne sile nikakor niso uspele – niti zares hotele – zoperstaviti. Vzhod države, kamor se je iz prestolnice v Tobruk »začasno« umaknil tudi libijski parlament, je še bolj kaotičen: v Bengaziju že več mesecev potekajo spopadi med skrajnimi islamističnimi skupinami in paravojaškimi enotami nekdanjega Gadafijevega generala Kalife Haftarja, ki ga veliko Libijcev vidi kot podizvajalca tujih obveščevalnih služba, predvsem CIA, in lokalnega vodjo »kontrarevolucije« po egiptovskem zgledu.

Libijske meje, prek katerih se je po Gadafijevem padcu proti Sahelu »izvozili« ogromno količino orožja in »najemniških borcev«, kar je posledično še dodatno destabiliziralo številne afriške države, so bolj prepustne kot kadar koli. To trenutno najbolj skrbi egiptovsko vojaško hunto, ki je na svojem terenu brutalno obračunala z Muslimanskimi brati in posledično poskrbela za novi val militarizacije islamističnih skupin v državi, ki državnih meja nikoli niso priznavale. Državnih meja, ki jih, če se bodo dogodki na Bližnje vzhodu in v Severni Afriki še naprej odvijali s tako hitrostjo in silovitostjo, kmalu morda sploh ne bo več.