Šest velikih zmot o migracijah in beguncih

Na svetu je rekordno število beguncev, migracije bi ustavila večja razvojna pomoč, begunci bežijo predvsem zaradi socialnih ugodnosti v bogatih članicah EU, Evropa se ograjuje ... vse same polresnice, zmote in poenostavitve, pravi profesor politične teorije na dresdenski univerzi Oliviero Angeli, ki se v svojih knjigah ukvarja predvsem s priseljevanjem in integracijo.

Kot gostujoči avtor je na Spieglovi internetni strani pred kratkim predstavil šest največjih zmot, ki so za mnoge postale že kar samoumevne resnice, čeprav so v bistvu povsem napačne. Evropa, ki se na veliko ukvarja z begunci, pa tudi svet, ki jim med tokratnim zasedanjem generalne skupščine ZN namenja osrednjo pozornost, torej svoje teorije in rešitve pogosto gradita na povsem napačnih predpostavkah.

Število beguncev ni rekordno

Prva taka velika zmota o beguncih je po Angelijevem prepričanju že sama trditev Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR), da je število beguncev, ki je lani na svetu prvič preseglo 60 milijonov, rekordno. Ne drži, previ dresdenski raziskovalec migracij. Mediji, ki tako radi pišejo o rekordu vseh rekordov, bi kaj lahko na naslovnicah zapisali tudi to, da je na svetu danes na begu manj kot en odstotek svetovnega prebivalstva. Število beguncev se je v Evropi sicer res povečalo, toda več kot 86 odstotkov vseh beguncev se seli po državah v razvoju. Tudi delež vseh migrantov na svetu je ob upoštevanju vsega svetovnega prebivalstva s 3,3 odstotka povsem obvladljiv in zgolj malenkost večji, kot je bil leta 1960, pravi Agneli.

Razvojna pomoč kot rešitev?

Bilo bi lepo, če bi bilo res, pravi Agneli. A je resnica prej nasprotna. Hitrejši razvoj namreč spodbuja migracije. Vsaj dokler v državi ni dosežen soliden in večini sprejemljiv standard. Razlog je preprost: z rastjo prihodkov na glavo prebivalca se večajo tudi zmožnosti (in želje) po selitvi. Za najrevnejše je beg v Evropo ali ZDA praktično neizvedljiv, ker je predrag. Evropska strategija boja proti migracijam torej temelji na povsem napačnih predpostavkah. Razvojna pomoč prej spodbuja migracije, kot pa jih zavira, kot zmotno mislijo številni evropski politiki. Kar pa seveda ne pomeni, pravi Agneli, da taka pomoč ni nujna – le zavedati se je treba, da ni nikakršna preventiva pred migracijami.

Beg kadrov ne siromaši revnih

Tretja najpogostejša napaka in samo na pol resnica je splošno prepričanje, da izseljevanje škoduje državam v razvoju, iz katerih praviloma bežijo najbolje izobraženi sloji prebivalstva. Beg možganov, zaradi katerega naj bi bogate države postajale še bogatejše, revne pa še siromašnejše, ima namreč v resnici prav nasprotni učinek. Po vseh razpoložljivih podatkih izseljenci praviloma v svoje domovine nakazujejo ogromne vsote denarja. Ocena Svetovne banke za leto 2014 je, da so nakazali več kot 500 milijard dolarjev, kar je v globalnem merilu skoraj trikrat toliko, kot je uradno znašala vsa razvojna pomoč razvitega sveta.

Prišleki ne ogrožajo trga dela

Četrta zmota je, da priseljenci zbijajo plače in jemljejo delovna mesta domačemu prebivalstvu. Z vprašanjem so se v zadnjih letih ukvarjali številni raziskovalci, ki so se na koncu strinjali vsaj o dveh ključnih stvareh. Prva je, da priseljenci dolgoročno zelo malo, največkrat pa sploh ne vplivajo na višino plač domačih delavcev, in druga je, da znižujejo kvečjemu ceno dela tistim priseljencem, ki so prišli pred njimi, saj pomanjkljivo znajo jezik in imajo nizko kvalifikacijo. In to v povprečju od 0,3 do 3,4 odstotka.

Socialne pomoči niso pomembne

Peti stereotip, ki ga je zelo pogosto slišati kot argument proti beguncem, je trditev, da bodo prišleki znižali socialni standard domačega prebivalstva, ker prihajajo predvsem zaradi številnih ugodnosti, otroških dodatkov, nadomestil za brezposelnost in ostalih podpor. Ne drži, pravi Oliviero Angeli. Za večino prišlekov socialne ugodnosti niso pomembne. Zanje je ključna predvsem višina plač. Zato na stotisoče indijskih ali nepalskih priseljencev, pogosto tudi v življenjsko nevarnih razmerah, dela na gradbiščih v Katarju ali Združenih arabskih emiratih, čeprav tam ne morejo računati na nobene socialne ugodnosti.

Evropa ne postaja trdnjava

Posamezni primeri ograj in zavračanja tujcev so resda grozljivi, toda splošna slika, ki bi jo nekateri iz tega radi potegnili, je v resnici napačna. Vsi zakoni o priseljevanju so po drugi svetovni vojni povsod, tudi v Evropi, postali veliko bolj liberalni, pravi Agneli. To je potrdila tudi nizozemska študija več kot 65.000 priseljenskih zakonov v 45 državah, ki je jasno pokazala, da priseljenska politika ni postala bolj restriktivna, ampak da je kvečjemu postala bolj selektivna. Za številne migrante, od visoko kvalificiranih strokovnjakov do študentov je pot v Evropo v zadnjem desetletju postala tako na široko odprta, kot ni bila še nikoli, kar seveda prinaša občutne prednosti tudi tu že živečim tujcem in priseljencem. Žrtve take bolj selektivne priseljenske politike so seveda številni ilegalni migranti, ki pa po nobenem od veljavnih zakonov ali konvencij tudi sicer nimajo pravice do priseljevanja.