Tiskane izdaje
V četrtek naj bi se v Ženevi – pod delovnim naslovom Ženeva 4 in pod patronatom Združenih narodov – nadaljevala sirska mirovna pogajanja. Do zadnjega ne bo jasno, kdo se bo pogajanj, ki bodo poskušala nadgraditi nedavno srečanje sprtih strani v kazahstanski Astani, sploh udeležil.
Pogajanja v Astani, ki so potekala v organizaciji Rusije in Turčije, niso prinesla velikega napredka. Bila so jasen odsev novih realnosti na sirskih bojiščih, kjer je po decembrski osvojitvi Alepa režim predsednika Bašarja al Asada močnejši kot kdaj koli po začetku najbolj krvavega konflikta našega časa pred skoraj šestimi leti. Padec Alepa je dokončno utrdil še pred meseci povsem nepredstavljivo rusko-turško zavezništvo, ki ga je bilo sicer mogoče predvideti že v dneh po propadlem poskusu vojaškega državnega udara v Turčiji, ko sta se v Sankt Peterburgu srečala Recep Tayyip Erdoğan in Vladimir Putin. Le nekaj tednov po njunem srečanju je turška vojska na severu Sirije sprožila operacijo Ščit Evfrata, za katero je dobila soglasje tako v Moskvi kot tudi v Washingtonu, tiho privolitev pa je Ankara »našla« prav tako pri sirskih oblasteh, s katerimi je vse od začetka vojne na bojni nogi.
Rusko-turški načrt
Ključna turška motivacija fizičnega vstopa v sirsko vojno ni bil končni obračun s samooklicano Islamsko državo v celotni dolžini svoje meje s Sirijo, temveč preprečitev povezave treh kurdskih provinc v avtonomno področje Rojava. Za obračun s kurdsko milico YPG in njeno politično krilo PYD, ki niti tokrat ne bo povabljeno na pogajanja, se je Turčija taktično odrekla Alepu in s tiho diplomacijo poskrbela za velik preobrat – pomiritev s sirskim režimom, katerega cilj je, po šestih letih sistematiziranega razkosavanja in rušenja države, vrnitev v izhodiščno točko, tako geografsko kot politično.
Takšno strategijo je Asadovi vojaško-obveščevalni oligarhiji precej omogočila Rusija – ne le z bombardiranji upornikov in mest, temveč tudi s krepitvijo svojih pozicij v celotni regiji, kjer so Združene države po letu 2003 izgubile še zadnje preostanke kredibilnosti, ter v ponovno polarizirani mednarodni skupnosti. Ob Rusiji, ki bo tudi v prihodnje določevala tempo strateške igre, so preživetje Asadovega dvora omogočili še Iran, libanonsko šiitsko gibanje Hezbolah ter več tisoč plačancev iz številnih držav. Tako Iran kot Hezbolah imata v Siriji svoje cilje in – zahteve. In to bo zelo kmalu postalo zelo boleče jasno. Šiitska vojaška zmaga, ki je dodobra premešala regionalne karte, je Iran dokončno pripeljala na obale Sredozemskega morja, sunitski poraz ter ponižanje Saudske Arabije in Katarja (ta je, kot prva država korporacija, s podpisom plinske pogodbe z Rusijo že »prestopil« na stran zmagovalcev) pa se bosta pokazala v nadaljevanju vojn v Iraku in Jemnu, dveh poleg Sirije v tem trenutku najbolj vročih bojiščih sunitsko-šiitske vojne.
Drobna možnost preobrata
V tako napetem in toksičnem ozračju, ko je vsakdo nekomu nekaj dolžan in je vsako dejanje prežeto tako z oportunizmom kot z maščevalnostjo, je težko pričakovati, da bo nova serija ženevskih pogajanj (prva tri so neslavno propadla), ki jih bo zaznamovala tudi navzočnost nove ameriške administracije, uspešna. Toda ob relativnem zatišju na večini sirskih front, umiku Islamske države iz Al Baba in stopnjevanju priprav na napad na Rako, prestolnico samooklicanega kalifata, in vsaj približni konsolidaciji sirske opozicije, v kateri ima ponovno – in to z naskokom – najmočnejšo vlogo Svobodna sirska vojska (FSA), je v Švici kljub vsemu mogoče pričakovati pripravo vsaj približnih nastavkov nečesa, kar bi v prihodnje lahko vodilo v mirovni proces.
