Sirski Kurdi v primežu geostrateškega obračuna

Operacija Oljčna vejica: turška vojaška prisotnost na severozahodu Sirije bo dolgotrajna.
Objavljeno
05. marec 2018 13.28
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Turška vojaška operacija Oljčna vejica na severozahodu Sirije traja že mesec in pol, drugi največji vojski v Natu pa še vedno ni uspelo vstopiti v Afrin, središče večinoma kurdske province, nad katero želi Ankara skupaj s svojimi podizvajalci iz vrst Svobodne sirske vojske (FSA) prevzeti popoln nadzor.

Kljub nedavni resoluciji varnostnega sveta Združenih narodov, s katero je mednarodna skupnost pozvala k prekinitvi vseh sovražnosti v Siriji (predvsem napadov na Vzhodno Guto pri Damasku), se napadi turške vojske in njenih sirskih zaveznikov na kurdska področja na severozahodu niti približno niso umirili.

Enote pod poveljstvom Ankare se ob srditem topniškem obstreljevanju in tudi letalskem bombardiranju poskušajo prebiti do mesta Afrina, toda za zdaj so od središča prestolnice najbolj zahodne kurdske province v Siriji oddaljeni še dvanajst kilometrov.

Novi begunci

Zaradi napadov turške vojske in – večinoma – njihovih podizvajalcev je bilo po podatkih Združenih narodov v zadnjih tednih razseljenih več deset tisoč ljudi. Iz oblegane province bi jih zbežalo še veliko več, če jim lokalne kurdske oblasti tega ne bi poskušale preprečiti, kar je v pogovoru potrdil tudi regionalni humanitarni koordinator ZN Panos Moumtzis. »Iz Afrina še naprej dobivamo skrb vzbujajoča poročila o umiranju civilistov in ranjenih ter o omejitvah gibanja za civiliste, kar je posledica vojaških operacij. Tiste civiliste, ki se odločijo za tvegan beg, lahko na nadzornih točkah ustavijo predstavniki lokalnih oblasti in jim preprečijo pot proti varnim območjem,« je povedal Moumtzis.

Napadeni Kurdi – Ljudske zaščitne milice (YPG) – se dobro zavedajo, da je eden od ključnih ciljev turške vojaške operacije ob razbitju kurdske avtonomije na severu Sirije tudi sprememba demografske slike v provinci Afrin. Ta cilj Ankara lahko uresniči le z ustvarjanjem novega velikega vala notranje razseljenih ljudi in – kar so turške oblasti večkrat zelo jasno povedale – selitvijo beguncev iz Turčije na zasedena območja na severozahodu Sirije, ki so bila pred turško invazijo tako rekoč ves čas sirske vojne ena najbolj varnih in stabilnih v državi.

Če so načrtovalci turške vojaške kampanje na severozahodu Sirije mislili, da bo operacija Oljčna vejica kratkotrajna, jim je zdaj že popolnoma jasno, da bo ta trajala več mesecev. Življenjsko motivirani Kurdi v Afrinu kljub odrezanosti od jedra Ljudskih zaščitnih milic in Sirskih demokratičnih sil (SDF) vztrajno branijo svoje položaje. Kurdi v Afrinu so kljub okrepitvam, ki v provinco v dogovoru z oblastmi v Damasku prihajajo prek Alepa, vojaško oslabljeni, hkrati pa se zavedajo, da bi ob morebitni popolni mobilizaciji na vseh področjih pod njihovim nadzorom lahko nemudoma izgubili tako ozemlje kot pogajalska izhodišča. Strateško globino so že – takoj, ko je Rusija sredi januarja prižgala zeleno za turško invazijo in ko so Združene države ob vojaškem maršu svojih zaveznikov iz Nata (pričakovano) pogledale vstran.

Borci Svobodne sirske vojske v kraju Rajo blizu sirsko-turške meje. Foto: Khalil Ashawi/Reuters

Skupaj s tako rekoč celotno mednarodno skupnostjo. Zaradi tega so Kurdi na pomoč poklicali vladne sile in režimu Bašarja al Asada zveste (večinoma iranske) milice. To zavezništvo sicer ni novo, bo pa v Afrinu že zelo kmalu ustvarilo novo (geo)strateško realnost. Tudi v kontekstu ruske, ameriške in iranske vloge v sirski vojni, ki v teh dneh vstopa v osmo leto.

Sporni motiv turških vojakov

Motiv turških enot na terenu – enako velja za pripadniki proslule Svobodne sirske vojske – niti približno ni tako visok, kot pri njihovih nasprotnikih. Pri tem je pomembno omeniti, da je bila na izgube v lastnih vrstah sicer izjemno občutljiva turška vojska po propadlem poizkusu vojaškega udara pred poldrugim letom poveljniško tako rekoč obglavljena – pri odločanju in načrtovanju so (absolutno) prednosti dobili brezpogojni sledilci predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana in Stranke pravičnosti in razvoja (AKP). V pomanjkanju resnih vojaških dosežkov turške oblasti javnosti občasno navržejo število »nevtraliziranih teroristov« – štetje ubitih Kurdov se je nazadnje (le za trenutek) ustavilo pri številu 2777.

»Vsak kraj, iz katerega prihaja grožnja Turčiji, bo naša tarča,« je bil v soboto v Mugli na zahodu Turčije jasen predsednik turške vlade Binali Yildirim. »V regiji si želimo miru. Želimo si bratstva. Želimo si umirjenosti. Radi bi vzpostavili okolje zaupanja. To je vse, za kar se borimo,« je dodal v isti sapi. To bi bilo mogoče doseči z dejansko oljčno vejico, in ne z Oljčno vejico, ki po severozahodu Sirije z letali, tanki, plačanci in pripadniki posebnih enot seje – smrt.