Tiskane izdaje
Vodstvo vojaškega krila sirskih Kurdov je danes sporočilo, da svojega vojaškega pohoda na severu Sirije še ne nameravajo končati. Njihov cilj je združiti vse kurdske province v Siriji in jih med seboj povezati tudi prek območij, kjer je kurdsko prebivalstvo v manjšini.
Napetosti na turško-sirski meji se stopnjujejo iz ure v uro. Že nekaj dni trajajoče turško topniško obstreljevanje položajev sirske kurdske milice YPG v bližini obmejnih mest Azaz in Tal Rifat ter nekdanjega režimskega vojaškega letališča Menagh, ki so mu sledile tudi napovedi o skupni kopenski ofenzivi turških in saudskih sil, ni ustavilo vojaškega pohoda sirskih Kurdov na severu Sirije. Sirski Kurdi so z osvajanjem ozemlja le na videz spretno izkoristili rusko bombardiranje položajev različnih sirskih uporniških skupin v Alepu in njegovi širši okolici. Alep, iz katerega je v zadnjih desetih dneh proti turški meji zbežalo že najmanj 80.000 ljudi, je tik pred padcem v režimske roke. Prvič po zimi leta 2012 so sirske uporniške skupine izgubile glavno oskrbovalno pot, ki iz Alepa prek podeželja vodi do Azaza in mejnega prehoda s Turčijo. Cesta, ki Turčijo povezuje z Alepom, je bila vseskozi v rokah upornikov, »azaški koridor« pa je bil ključen za turško podporo upornikom.
Nevidna rdeča črta tolerance
Ko je bil koridor pred tednom dni prekinjen, so sirski Kurdi krenili proti obmejnima mestoma Azaz in Tal Rifat. Za Turčijo, ki živi v paničnem strahu pred krepitvijo kurdske avtonomije v Siriji in posledičnega povezovanja z iraškim Kurdistanom in, predvsem, milijoni Kurdov, ki živijo na turškem jugovzhodu, je milica YPG na ta način prestopila ne le reko Evfrat, ampak tudi nevidno rdečo črto »turške tolerance«. Turčija je na ta trenutek čakala, saj je vedela, da se Kurdi, če se jim bo ponudila »zgodovinska priložnost«, ne bodo kar tako ustavili. In se tudi niso.
V pijanosti zmagoslavja so – tudi po bojih z uporniškimi skupinami, s katerimi so nekaj časa celo tvorili taktično zavezništvo – krenili na ozemlja, kjer je kurdsko prebivalstvo v manjšini. Namesto da bi se ustavili in utrdili svoje položaje ter geostrateško izkoristili svojo do tistega trenutka nesporno moralno superiornost so ob hkratnem sodelovanju z Rusijo in Združenimi državami naredili pohlepno napako, zaradi katere utegnejo v prihodnjih tednih plačati visoko ceno. Turčija bo namreč naredila vse – dobesedno vse – da prepreči širjenje kurdske avtonomije (Rojava), predvsem pa da prepreči kurdski nadzor državne meje.
Kurdska milica YPG, ki se je zaradi eksistencialne ogroženosti lastnega prebivalstva do zdaj izkazala za edino pravo silo v boju proti pripadnikom že kar malo pozabljene Islamske države, je večino svojih vojaških uspehov dosegla z zračno podporo. Bodisi ameriško (koalicijsko) bodisi rusko. V primeru morebitne turške in tudi saudske ofenzive bi namreč bili sirski Kurdi, ki zaradi nekaterih neuradnih obljub naivno pričakujejo neomejeno pomoč svojih velikih zaveznikov, ujeti na »brisanem prostoru«. Tisti, ki so jih do zdaj izkoriščali za uresničevanje svojih ciljev, jim takrat gotovo ne bodo pomagali. Tako kot jim, denimo, niso leta 1991 v severnem Iraku ali med genocidom nekaj let prej, ko so iraške vladne sile s strupenimi plini v Halabdži pobile 5000 ljudi.
