Strah pred segrevanjem južnokavkaške regije

Medtem ko se komentatorji sprašujejo, ali se bo z novim poglavarjem v Beli hiši spremenila tudi ameriška politika do najdlje trajajočega zamrznjenega konflikta, se v Gorskem Karabahu občasno obstreljevanje nadaljuje, Armenija in Azerbajdžan pa kopičita orožje.

»Ni vojaške rešitve za konflikt v Gorskem Karabahu,« je pred dnevi za armensko tiskovno agencijo Armenpress povedal avstrijski zunanji minister Sebastian Kurz, čigar država z novim letom prevzema vodenje Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse), v okviru katere deluje posebna Minška skupina, ki že od leta 1992 neuspešno poskuša najti mirno rešitev v tej južnokavkaški regiji. Le dan kasneje je v Bakuju njegove besede dobesedno ponovila Bridget Brink, ki v ameriškem zunanjem ministrstvu vodi oddelek za evropske in evroazijske zadeve.

Spreminjanje igre?

ZDA so poleg Rusije in Francije podpredsedujoče Minške skupine, ki se doslej ne more pohvaliti z uspehi, k temu pa so po mnenju komentatorja ameriškega spletišča American Thinker Jasona Katza pripomogli tudi dosedanji ameriški predsedniki, ki jih ta konflikt ni nikoli pretirano zanimal. »Izvolitev Donalda Trumpa utegne spremeniti igro,« je zapisal Katz, kot razlog pa navedel nespametno predvolilno strategijo armenskih organizacij v ZDA, ki so že med demokratskimi predvolitvami stavile na napačnega konja Bernieja Sandersa, med glavnim spektaklom pa proti Trumpu sprožile sovražno kampanjo, med katero so o njem po spletu širile množico zavajajočih informacij. »Ker nič ne dolguje armensko-ameriškemu lobiju, hkrati pa je javno izrazil pozitivna stališča do Azerbajdžana, utegne do Gorskega Karabaha ubrati svoj značilni pragmatični pristop, ki je hkrati tudi v ameriškem nacionalnem interesu, in prignati konflikt h koncu,« je dodal komentator, ki je sam skoraj desetletje delal za judovsko lobistično skupino American Jewish Committee iz Los Angelesa.

Katz ne pove, kakšen naj bi bil Trumpov »konec« za ta zamrznjeni konflikt, ki se je začel že leta 1988, resno pa se je začel tajati letošnjega marca, ko so se v tej nekdanji avtonomni regiji znotraj azerbajdžanske sovjetske socialistične republike začeli medsebojno artilerijsko in minometno obstreljevanje ter zračni napadi, ki jih kakih 150.000 tamkajšnjih prebivalcev ne pomni vse od maja 1994, ko sta s posredovanjem Rusije Armenija in Azerbajdžan podpisala mirovni sporazum. Z njim so se končali večletni krvavi spopadi za regijo z večinskim armenskim prebivalstvom, ki so se začeli že pred razpadom Sovjetske zveze, v njih pa je umrlo okoli 30.000 ljudi.

Letos spomladi je v spopadih umrlo vsaj dvesto vojakov na obeh straneh, a prava vojna med državama tudi zaradi posredovanja mednarodne skupnosti ni ponovno izbruhnila. Srečanja med predsednikoma obeh držav, maja na Dunaju in junija v St. Peterburgu, so celo obetala, da bo prišlo do obnovitve resnih pogajanj med Bakujem in Jerevanom, ki so bila tako kot konflikt tudi sama zamrznjena od poletja 2011, ko tedanjemu ruskemu predsedniku Dmitriju Medvedjevu ni uspelo prepričati sprtih strani, naj poskušata najti kompromis. Toda v zadnjem času spet poročajo o obstreljevanju, za katero kot običajno obe strani obtožujeta druga drugo, mednarodni analitiki pa opozarjajo na kopičenje orožja v obeh državah. »Resno oboroževalno tekmo se gredo. Ta bo zelo povečala možnost bodočih spopadov,« je za agencijo Bloomberg pred kratkim povedal Zaur Shiriyev z londonskega mnenjskega središča Chatham House.

Vrtoglave milijarde za obrambo

Pri tej agenciji so izračunali, da sta Jerevan in Baku v zadnjem desetletju »za obrambo« skupaj porabila skoraj 27 milijard dolarjev. A daleč največji del od te »skupne« vsote, kar 22,7 milijarde dolarjev, je prispeval z nafto bogati Azerbajdžan, ki je bil v zadnjem desetletju po podatkih inštituta Sipri iz Stockholma »največji uvoznik težjega orožja v Evropi, ki je nakup v letih 2011−15 povečal za 217 odstotkov glede na leta 2006−10«. »Azerbajdžan na leto porabi več za obrambo, kakor znaša celotni proračun Armenije,« so ugotovili pri Bloombergu. Tega so bili veseli tako ruski kot ukrajinski pa tudi izraelski proizvajalci orožja, ki poleg raketnih sistemov Bakuju prodajajo tudi v bojih v Gorskem Karabahu že uporabljena »samomorilska« brezpilotna letala, kakor so aprila ugotovili na ameriškem državnem radiu Svoboda.

A svoje mišice razkazuje tudi Jerevan, se pritožujejo v Bakuju. Lani je Armenija dobila od Rusije posojilo za posodobitev oboroženih sil v višini 200 milijonov dolarjev, a kakor so ugotovili v ruskem poslovnem dnevniku Vedomosti, to ni bil denar, s katerim je Jerevan že kupil ruski mobilni raketni sistem Iskander, ki so ga konec septembra prvič predstavili na veliki vojaški paradi v čast 25. rojstnemu dnevu armenske države. Različica sistema, ki ga je Rusija prodala Armeniji, ima doseg do 280 kilometrov, je pa to bil prvi izvoz tega orožja, ki so ga Rusi razvili konec 90. let prejšnjega stoletja, saj ga Rusija na prošnjo Izraela ni dostavila Siriji, čeprav je z njo prodajno pogodbo podpisala že leta 2005. Kakor pravijo v Jerevanu, je Iskander preventiva pred tem, da bi v Bakuju tudi uresničili pogosta razmišljanja, da bi z vojaško močjo premagali po oborožitvi šibkejšega nasprotnika, a še večje jamstvo, da se ta zamrznjeni konflikt ne bo preveč ogrel, je ukaz o ustanovitvi skupnih oboroženih sil Ruske federacije in Republike Armenije, ki ga je na začetku novembra podpisal ruski predsednik Vladimir Putin.