Tiskane izdaje
Trg Basmane, ki leži nasproti glavne železniške postaje v Izmirju, je neuradna begunska – in tihotapska – prestolnica Evrope. Iz Turčije je v Grčijo v prvih devetih mesecih letošnjega leta vstopilo skoraj 400.000 ljudi. Večina se je morala na poti proti vzhodnoegejskim otokom (Lezbos, Kos, Samos, Hios, Leros) vsaj za kak dan ustaviti tudi v Izmirju, tretjem največjem turškem mestu.
Basmane vsak večer postane največji tihotapski bazar moderne človeške tragedije. Stotine in stotine ljudi, ki z avtobusi, kombiji in taksiji iz turških obmejnih mest s Sirijo in iz Istanbula ves dan prihajajo v Izmir, je v napetem pričakovanju. Potem ko so pobegnili iz vojne, se tu, v zahodni Turčiji, dejansko začenja njihova pot proti Evropi – po tako imenovani balkanski begunski poti. Na trgu se pričakovanje prepleta s tesnobo in negotovostjo. Med begunci – večina jih je iz Sirije, a med njimi je tudi veliko Afganistancev, Pakistancev, Iračanov in Kurdov – se sproščeno, kot pravi orientalski trgovci, sprehajajo tihotapci. Ves čas prežijo na tiste begunce, ki prihajajo na novo. Tiste, ki jim na zbeganih obrazih piše, da se še niso primerno spoznali s kompleksno tihotapsko logistiko balkanske begunske poti.
»Prihajam iz Latakie, ki je v režimskih rokah. Vojska je sprožila mobilizacijo. Prisiliti nas hočejo v pobijanje lastnih ljudi. V to ne bom nikoli privolil. Skupaj s prijatelji sem se odločil za beg. Šele v Turčiji smo, pa je za nami že dolga in zelo nevarna pot,« mi je v poznih večernih urah med množico beguncev dejal 26-letni Nazir. Malo je govoril rusko, malo angleško. Šest let je preživel v Rusiji, kjer je študiral medicino. Domov, v Sirijo, se je vrnil, ker je hotel reševati življenja. A ker ni bil »na pravi strani«, je moral hitro zbežati. S pomočjo družine je zbral ravno toliko denarja (3000 dolarjev), kolikor naj bi ga potreboval na poti do Nemčije. Poti, ki vodi prek Sirije, Turčije, grških otokov, Aten, Soluna, Makedonije, Srbije, Hrvaške, Madžarske (Slovenije?) in Avstrije.
Nazir je bil s prijateljema iz Tartusa, kjer je edino rusko vojaške oporišče v Sredozemlju, in Hame na poti že deset dni. Srečali so se že na turški strani meje. Še prej so se morali – vsak posebej – prebiti skozi smrtonosni labirint nadzornih točk in vse bolj zapletene geografije sirske vojne. Odločili so se, da bodo potovali skupaj. Zaradi varnosti.
Tihotapska hobotnica
Vsi trije so – enako velja za večino mojih sogovornikov – prvi stik s tihotapci vzpostavili že v Siriji. Drugače ne gre. Tihotapska hobotnica, v katero je po podatkih Europola vpletenih okoli 30.000 ljudi, se je v zadnjih mesecih močno razširila. Njene lovke segajo v vsako večje sirsko mesto. »Pot v Evropo« se sredi vojne javno oglašuje. Ljudje, ki želijo zbežati iz vojne, lahko že doma pridejo do prvih uporabnih informacij in stikov, lokalni tihotapci pa so tisti, ki s primernimi podkupninami poskrbijo, da se begunci uspešno prebijejo čez številne nadzorne točke. Tu ideologija ne igra velike vloge. Posel je posel, tudi za Islamsko državo.
»Obstaja več možnosti. Denar za pot iz Turčije v Grčijo je mogoče vplačati v Istanbulu in Izmirju, včasih tudi kje drugje. To sem izvedel že v Latakii, od koder prihaja veliko tihotapcev. Mi smo tu, v Izmirju, odšli do pisarne, ki se ji reče 'zavarovalnica'. Za pot v Grčijo smo plačali vsak po 1200 dolarjev. Ne da se pogajati. To je fiksna cena. Za vse je enako. Dobili smo 'kodo', ki potrjuje, da smo plačali za pot. Zdaj čakamo na klic 'smugglerja', da nam pove, kdaj in kako bomo šli na pot. Obljubil nam je, da bomo šli danes, a čakamo že od jutra. Upam, da bo vse v redu. Slišal sem za veliko ljudi, ki so jih tihotapci izigrali,« je na robu trga Basmane, kjer je bila čedalje večja gneča, svojo pripoved tiho nadaljeval Nazir. S prijatelji je sedel na nahrbtnikih. Bili so brez reševalnih jopičev. Dobri plavalci so.
* * *
Ko begunec v tako imenovani zavarovalnici vplača zahtevani znesek, dobi listek s številko, ki jo mora ob prihodu na mesto vkrcanja povedati »svojemu« tihotapcu. Ko begunec tihotapca kontaktira z grških otokov, ta pokliče svojega nadrejenega in dobi denar. Ti tihotapci z dna prehranjevalne verige so ponavadi kar begunci sami, ki so se bili iz takih ali drugačnih razlogov primorani priključiti temu mrhovinarskemu poslu. Med njimi je največ Sircev in Pakistancev. Nekateri tako poskušajo zaslužiti za lastno pot proti Evropi. Nekateri tako odplačujejo svoj dolg tihotapcem, ki so višje na hierarhični lestvici. Nekateri nimajo druge izbire. Nekateri so preprosto rojeni trgovci. Nekateri dejansko želijo pomagati svojim ljudem.
Po tihotapčevem klicu na zavarovalnico v Izmirju, Bodrumu ali Istanbulu je opravljen še en posel. In to kakšen posel! Septembra je iz Turčije v Grčijo priplulo več kot 153.000 beguncev. Lani jih je v Grčijo prispelo 43.500. Vsak dan je egejsko ožino v povprečju ilegalno prečkalo okoli 5000 ljudi. Glede na to, da tihotapci na male gumijaste čolne, ki so namenjeni plovbi desetih do dvanajstih ljudi, »zbašejo« tudi po šestdeset beguncev, je v Grčijo v povprečju priplulo sto čolnov na dan. Dobički so astronomski: 1200 dolarjev na odraslega in 600 dolarjev na otroka. Od 50.000 do 60.000 dolarjev na star in odslužen čoln, ki je namenjen »enkratni uporabi«. To pomeni od pet do šest milijonov dolarjev dnevnega zaslužka. Od 150 do 180 milijonov dolarjev na mesec. Neobdavčenih in popolnoma nereguliranih.
K temu je treba dodati še dobiček taksistov, avtobusnih in drugih prevoznih podjetij, operaterjev mobilne telefonije, gostincev, navadnih trgovcev in hotelirjev. Ti so, denimo, v zadnjih štirih mesecih v Izmirju zakupili več hotelov, v katerih spijo izključno begunci. V hotelih in hostlih okoli trga Basmane, ki so vseskozi absolutno prenapolnjeni, številni begunci spijo celo na hodnikih in v delovnih prostorih. Cveti tudi prodaja rabljenih čolnov in večinoma kitajskih motorjev. Novinarski kolegi so na Lezbosu celo posneli Grke, ki na obali begunce pričakujejo le zato, da lahko z njihovega čolna čim prej odstranijo motor in ga potem – kdo ve, kako – prodajo nazaj turškim tihotapcem. Ob turški obali obstajajo delavnice, kjer na hitro, kot v vojni, izdelujejo improvizirane čolne.
Turško tihotapsko industrijo je evropska mejna agencija Frontex v svojem letnem poročilu označila za »multimilijonski posel, ki ga bodo verjetno replicirali v drugih državah, od koder se begunci odpravljajo na pot proti Evropski uniji«.
Begunska industrija kljub jeseni in slabšemu vremenu še vedno deluje na vso moč. Tako tihotapci kot begunci zelo dobro vedo, da imajo na voljo le še dva, morda tri tedne razmeroma mirnega morja. Potem bodo posli zastali. V turških obmorskih mestih bo ostalo ujetih tisoče in tisoče ljudi. A mnogo jih je ujetih že danes. V Izmirju je uradno registriranih kar 70.000 sirskih beguncev. Guverner Izmirja Mustafa Toprak je na nedavni tiskovni konferenci dejal, da se oblasti v Izmirju počutijo nemočne in praktično ne morejo narediti ničesar. Beguncev ne morejo poslati nazaj v sirsko vojno, hkrati pa so ti odločni, da nadaljujejo pot proti Evropi.
A velika večina beguncev si nadaljevanja poti proti Evropski uniji nikoli ne bo mogla privoščiti. Živijo – životarijo – na ulicah. Mnogi v nemogočih, skoraj suženjskih razmerah delajo pri turških zasebnikih. Veliko jih, predvsem mater z otroki, berači. V tri ure vožnje oddaljenemu Bodrumu, enem najbolj priljubljenih turških letovišč, je »begunsko beračenje« postalo celo nekakšna vzporedna industrija. Z nekaterimi berači sem se pogovarjal. Izkazalo se je, da prihajajo iz Iraka, Irana in jugovzhodne Turčije. Le redko kdo izmed njih je dejansko pobegnil iz najbolj krvave vojne našega časa. Boleča resnica je, da sirska identiteta postaja moderna. Tragedijo je pač vedno mogoče tržiti.
Izpoved tihotapca
»Ne, ne mislim, da sem kriminalec ali da počnem kaj slabega. Pomagam svojim ljudem, ob tem pa še nekaj zaslužim,« se je v ozkih ulicah za trgom Basmane glasno zarežal Abu Ahmad (to ni njegovo pravo ime, op. p.), ki se je tihotapski verigi pridružil letos spomladi. V Turčijo je – po lastnih besedah – kot begunec iz severne Sirije prišel pred dvema letoma. Pred vojno je delal v avtomehanični delavnici. Po izbruhu upora se je hitro pridružil Sirski svobodni vojski (FSA). V spopadih z vladno vojsko jim je kazalo dobro, osvobodili so več mest in vasi na severu države, se spominja. Potem je po njih poleg režimskih bombnikov začela udrihati tudi Islamska država. Izgubil je veliko prijateljev in sorodnikov. Pobegnil je. Nekaj časa je živel v Istanbulu in opravljal priložnostna dela. Želel je zaslužiti toliko, da bi lahko odpotoval naprej proti Evropi. Prvič je poskusil konec letošnjega aprila. Tako kot drugi danes plačujejo njemu, je tudi on tihotapcem tedaj vplačal (1500 dolarjev) za pot na Lezbos. Tja ni prišel. Čoln, na katerem je bil, se je potopil že zelo blizu turške obale. Tako blizu, da so se rešili vsi, ki so bili na njem. A denarja nihče ni dobil nazaj. Tihotapci – mnogi so oboroženi – so jim grozili, da jih bodo ustrelili. To je ustaljena praksa. V zadnjih mesecih sem se pogovarjal s številnimi begunci, ki so doživeli Ahmadovo usodo. Ali pa še kaj veliko hujšega, od streljanja do množičnih utopitev.
Kaj dosti izbire Abu Ahmad ni imel. Vrnil se je v Izmir in se naselil v stanovanje, v katerem je živelo petnajst beguncev. Svoji družini je sporočil, da je izgubil skoraj ves denar, a da bo še poskušal. Dela zanj ni bilo več. Moral se je znajti. Znanec ga je povezal z drugo skupino tihotapcev. Ti so mu obljubili, da mu bodo »pomagali«. Abu Ahmad je dobil službo: novačenje novih beguncev, ki vsak dan prihajajo na trg pred glavno železniško postajo v Izmirju. Postal je agent, xxx. Ni mi želel povedati, koliko dobi za vsako novo stranko, a pravi, da je v zadnjih treh mesecih zaslužil dovolj, da se je lahko preselil v poceni hotel, od koder vodi svoje posle. »Vsak dan sem zunaj. Ljudje prihajajo v Izmir brez pravih informacij. Moja naloga je, da jim jih priskrbim. Vsi si želimo naprej. Želimo boljše življenje. Nikogar še nisem ogoljufal. Nočem, da se komu zgodi to, kar se je zgodilo meni,« je govoril med nočnim sprehodom po »mali Siriji« in dodal, da ima veliko težav z drugimi tihotapci, ki so »resnični lopovi«. Na vsak način je želel poudariti svojo humanitarnost.
Vsi lokali in gostilne v delu mesta v bližini železniške postaje so bili polni. Pred hoteli so velike skupine beguncev čakale na »usodni klic«. Trgovine so bile odprte. Tihotapci so svoje delo opravljali popolnoma transparentno. Po nervoznih nočnih ulicah se je sem ter tja sprehodila policijska patrulja, a to ni zmotilo nikogar. Celo lokalne turistične agencije ne skrivajo očitne vpletenosti v tihotapski posel, to neposredno posledico evropske (proti)begunske in (proti)priseljenske politike, ki turški državi v odnosu do Bruslja ponuja močno pogajalsko orodje.
Morda najbolj ironično ponazoritev tega je bilo preteklo soboto dopoldne po bombnem napadu v Ankari, v katerem je umrlo 97 ljudi, mogoče dopoldne videti prav na trgu Basmane, ki so ga zaradi povišanega varnostnega »alarma« zasedle posebne policijske enote. To je med tihotapci in begunci sprožilo precej panike. Bili so namreč prepričani, da je policija sprožila veliko akcijo proti njim. A to je bil lažni alarm. Panika se je hitro polegla. Tihotapski posli so – nemoteno – stekli naprej. Celo tako nemoteno, da so minibusi, na katere so vstopali begunci, ustavljali tik ob policijskem oklepnem vozilu.
Aktivno-pasivna turška policija
»S policijo v Izmirju nimamo skoraj nobenih težav. Če že, se spravljajo na najmanjše ribe, šefi nimajo prav nobenih težav. Turčija si želi, da bi čim več beguncev čim hitreje odšlo. Ne vem, zakaj bi nam delali težave. Nobenih incidentov ni. Mirno je. Večkrat so me legitimirali, a nikoli me niso aretirali. Bog ve, da sem pošten. Res je, da so več mojih znancev za nekaj dni zaprli, a so že vsi na prostosti. To je bolj predstava za 'medije'. V resnici je naš posel precej lahek in varen. Malo drugače je po smrti malega Alana Kurdija v Bodrumu. Tam je policija aretirala veliko ljudi. Tudi zato gre zdaj na Lezbos veliko več ljudi kot na Kos,« je pogovor sklenil »Abu Ahmad«. Zimo bo preživel v Turčiji in poskušal zaslužiti dovolj, da se bo lahko spomladi še enkrat podal na pot proti Evropi.
* * *
Bližala se je polnoč. To je ura, ko proti točkam vkrcavanja v gumijaste čolne, s katerimi se podajo na nevarno pot proti grškim otokom, iz Izmirja krene večina ljudi. Največ ljudi se s plaž in iz osamljenih zalivov severno od Izmirja poda proti Lezbosu. Nekateri se odpeljejo južneje, proti Bodrumu, od koder je do Kosa manj kot deset kilometrov. A pot do Lezbosa, kjer vladajo precej slabše razmere kot na katerem koli drugem grškem otoku, je med begunci še vedno daleč najbolj »priljubljena«. Zato, ker je logistično najlažja. Zato, ker so tu tihotapci najbolj uigrani in ker je – tako mi je zatrdilo več tihotapcev – turška obalna straža tu najbolj površna. »Mi ne preprečujemo kriminala, mi se ukvarjamo s pomočjo beguncem. Z njihovo zaščito in varnostjo. Ljudje, ki pridejo sem, želijo čim prej naprej. Jasno je, da so tihotapci tisti, ki ljudi pripeljejo na grške otoke, a mi tu ne moremo narediti ničesar. Na Kos zdaj prihaja bistveno manj ljudi kot prej – večina jih gre na Lezbos. Več razlogov je za to. Vreme. Bolj nemirno morje. Tudi ta, da je turška policija precej bolj aktivna. To so nam potrdili tudi begunci sami. V načinu, metodologiji tihotapskega dela in begunskih poti pa se ni nič spremenilo. Čolni krenejo ponoči in pridejo zjutraj. Bilo je veliko tragedij, a zdaj se to umirja. V zadnjem času je bilo z morja rešenih veliko več ljudi kot prej,« je nekaj dni kasneje na naše vprašanje o tihotapski mafiji odgovoril Marco Procaccini, vodja pisarne Organizacije Združenih narodov za begunce (UNHCR) na Kosu.
Ponarejeni reševalni jopiči
Pred očmi aktivno-pasivnih turških policistov so se taksiji in minibusi, nekateri kar z oznakami lokalnih turističnih agencij, hitro polnili. Med begunci je šumelo. Moški so nervozno kadili, usklajevali načrte in še zadnjič pregledovali svojo večinoma zelo skromno prtljago. Ženske so na hladnih tleh hranile otroke in poskušale uspavati dojenčke, ki jih je iz nedolžnih sanj zbujal ulični hrup. Med begunci je bilo veliko starcev in invalidov, veliko več, kot sem jih v zadnjih mesecih videl kjer koli drugod na celotni balkanski poti. Izčrpani in molčeči so na invalidskih vozičkih čakali na nadaljevanje poti. In potem?
Med odhajajočimi in prihajajočimi begunci so se smukali prodajalci reševalnih jopičev in jih poskušali prodati tistim, ki si jih (še) niso priskrbeli. »Yamaha, original, 45 turških lir! [slabih 15 evrov],« je oranžne jopiče, ki jih je sicer mogoče kupiti v vsaki drugi trgovini v bližini železniške postaje, ponujal eden izmed njih. Reševalni jopiči so, skupaj z ženskim spodnjim perilom in šolskimi potrebščinami, na voljo v različnih barvah in velikostih. Obstajajo tudi dekliški – v roza barvi. Nekateri prodajalci ob jopičih s popustom ponujajo tudi plavutke in rokavčke. Za vsak primer, če jopič ne bo zdržal? Tako rekoč povsod je mogoče kupiti tudi notranji, napihljivi del avtomobilske gume. Ker je potrošnja tako velika, da ji ponudba preprosto ni mogla slediti, so originalni – varni – jopiči hitro pošli. V trgovinah, na ulicah in na begunskih telesih so jih zamenjali – nevarni – ponaredki, ki jih po naših informacijah izdelujejo kar v Turčiji.
»Ali je jopič originalen?« sem vprašal preprodajalca.
Debelo me je pogledal, rojeni poštenjak. »Seveda. Vodotesen je. 100-odstotno!«
Jopič sem kupil in ga naslednje jutro v hotelski banji dolgo močil z vodo. Postal je tako težek, da bi potopil slona. Znotraj je bil napolnjen z vato. Očitno je bilo, da gre za ponaredek.
* * *
Iz Izmirja sem se v Bodrum pripeljal z redno avtobusno linijo. Na avtobusu je bilo tudi petnajst beguncev in Afganistana in Pakistana, ki niso imeli dovolj denarja za nadaljevanje poti proti grškim otokom. Odločili so se, da bodo zimo nekako preživeli v Bodrumu in si poskušali najti delo. Tihotapci so jim dejali, da jih bodo morda v naslednjih dneh vendarle ceneje spravili na bližnji Kos, a to je ponavadi zagotovilo za – katastrofo. Afganistanci in Pakistanci, ki nimajo dovolj denarja za nadaljevanje poti, so na dnu begunske prehranjevalne verige. Vsem so v napoto, hkrati pa so lahek plen uličnih kriminalcev. Dobro vedo, da jih Evropa noče. Dela v Turčiji ne dobijo. Edino, kar jim preostane, je priključitev tihotapski verigi in sodelovanje v začaranem krogu.
Dva izmed njih sta še isti večer na ulici »snubila« nove begunce, ki so prišli v mesto, polno evropskih turistov, ki za slabe pol ure morske poti do bližnjega Kosa plačajo 12 evrov. Begunci morajo za prečenje ožine plačati skoraj stokrat več. Okoli tristo beguncev je za pot iz Turčije v Grčijo letos plačalo s svojim življenjem.
* * *
»Svoboda!!! Kako lep dan je!!!« je naslednje jutro na obali grškega otoka Kos, kamor sem jih pospremil kar malce v deliriju, vpil afganistanski begunec, ki kar ni hotel odvreči rešilnega jopiča. Mladenič, ki je na pot v Grčijo čakal dvajset dni, se je navdušeno metal v morje, čofotal kot triletni otrok in se čudil, da ga je rdeče-oranžni jopič dejansko držal nad vodo. »Plavati znam,« se je režal Sulejman, ki je na majhnem gumijastem čolnu skupaj z devetinštiridesetimi tovariši na morju preživel viharno noč. Imeli so neznansko srečo, da se je vreme v jutranjih urah ustalilo. Prepričani so bili, da bodo umrli.
To so bili njegovi prvi plavalni zamahi v življenju.
