Tomahawki, hitrejši od tvitov

V Lucci, toskanskem mestu približno 70 kilometrov zahodno od Firenc, se je začelo dvodnevno letno zasedanje zunanjih mnistrov sedmih gospodarsko najmočnejših držav sveta. Skupina G-7, v kateri po ukrajinski krizi ni več Rusije, se bo ob najnovejšem konfliktu v Siriji, ki ga je zaostril napad ameriških tomahawkov, ukvarjala tudi s Severno Korejo, Rusijo, Iranom in Libijo.

Prvotno je bilo redno letno srečanje zunanjih ministrov ZDA, Nemčije, Velike Britanije, Francije, Italije, Kanade in Japonske zastavljeno drugače, a sta zaradi nepričakovano bliskovitega napada ameriških manevrirnih raket vrste tomahawk na Sirijo, ki ga je konec prejšnjega tedna ukazal predsednik Donald Trump, osrednji temi postali  Sirija in prav tako presenetljivo hiter premik ameriškega ladjevja proti Severni Koreji.  Ne le najmočnejše države sveta, ki sestavljajo skupino G-7, tudi ves ostali svet pričakuje najmanj odgovore ameriškega zunanjega ministra Rexa Tillersona na vprašanje, kaj je zdaj z ameriškim odnosom do sirskega diktatorja Bašarja al Asada? Je za predsednika Donalda Trumpa, ki zna tomahawke očitno pošiljati enako hitro in tudi s podobno poljubno spremenljivimi poudarki, kot pošilja svoje tvite, sirski diktator Bašar al Asad po kemičnem napadu še sprejemljiv vsaj kot sogovornik pri dogovarjanju o rešitvi sirske krize, ali pa so se karte tako premešale, da to ne velja več. Ameriška veleposlanica pri Združenih narodih Nikki Haley je namreč po napadu ameriških raket na položaje Asadovega letalstva govorila o tem, da je sprememba režima v Siriji po novem Trumpova prioriteta, medtem ko je zunanji minister Tillerson še v soboto zagotavljal, da je za predsednika prva prioriteta uničenje Islamske države.

Je bil napad tomahawkov torej le enkratna, spontana predsednikova kaznovalna akcija, tako kot naj bi bil zgolj zastraševanju namenjen tudi premik ameriške bojne skupine z letalonosilko Carla Vinsona proti Korejskemu polotoku, ali pa gre v obeh primerih za povsem nove strateške poteze, ki ne bodo ostale brez posledic. 

Gabrielovi pomisleki 

Ameriški odgovori zagotovo zanimajo vse evropske zunanje ministre (kaj bo s Severno Korejo pa še prav posebej japonskega), in niso le problem nemškega zunanjega ministra Sigmarja Gabriela, ki je tik pred srečanjem G-7 v Italiji zelo resno opozoril na možno »nadaljnjo vojaško eskalacijo«. Zaradi nje se »ne bi smeli delati, kot da gre zgolj za Rusijo in Združene države«. Po ministrovih besedah gre v tem konfliktu za veliko več in tudi za Iran, Saudovo Arabijo in številne druge sosednje države, ki jih bo za diplomatsko rešitev konflikta »zdaj nujno skupaj z Rusijo spraviti za isto diplomatsko mizo«. Nemški socialdemokratski minister, ki se tudi zaradi že začete nemške predvolilne tekme vse pogosteje ne strinja s kanclerko Angelo Merkel (CDU), je še prav posebej opozoril, da bo v sirskem konfliktu, ki ga ZDA in Zahod niso sposobne rešiti sami, »nujno upoštevati tudi Rusijo«. Ta je po njegovem pripravljena podpreti neodvisno mednarodno preiskavo domnevnega kemičnega napada v Han Šejkunu, kar naj bi mu v telefonskem pogovoru zagotovil ruski zunanji minister Sergej Lavrov. 

Hitri Trump, trdožive krize 

Ključna naloga evropskih zunanjih ministrov med dvodnevnim srečanjem G7 v Lucci naj bi torej po Gabrielovem mnenju bila, ameriškega državnega sekretarja Tillersona prepričati, da je smiselna edino diplomatska rešitev konflikta, ki pa nikakor ni mogoča brez upoštevanja Rusije in brez »močne diplomatske podpore« Združenih držav Amerike. Kar pa bo zelo težka naloga. Tudi zaradi difuznosti sporočil in groženj, ki jih mednarodnim kriznim žariščem na lepem namenja očitno nič več samo na »Ameriko najprej« osredotočeni Trump, ki je očitno prepričan, da je desetletja trajajoče svetovne konflikte in trdoživa krizna žarišča mogoče rešiti hitropotezno, z dovolj odločnosti.  Pri tem ne gre le za sirski konflikt, v katerega je vpletenega tako rekoč pol sveta in vse najmočnejše države, ampak tudi za vprašanje jedrske Severne Koreje, ki je še večji problem in naj bi ji Trumpov raketni napad na Asadova letala, tako je bilo vsaj razumeti zunanjega ministra Tillersona, prav tako sporočal, da je novi šef Bele hiše tudi s Pjongjangom pripravljen obračunati sam, če ne bo šlo drugače. 

Do Moskve oster Tillerson

Podobno zapletene so tudi razmere v Libiji, kjer predvsem Italija zaradi še vedno precejšnjega navala beguncev pričakuje ustreznejšo politiko in podporo gospodarsko najmočnejših držav sveta, odnosi pa se hitro lahko znova zapletejo tudi z Iranom. Če seveda ne omenjamo klasičnih tem srečanja, od islamskega terorizma do ekonomskih sankcij in ukrajinske krize, s katero se tako rekoč sklene krog problemov, ki v marsičem izvirajo tudi iz še vedno nerešenih odnosov s Putinovo Rusijo. Ameriški državni sekretar Tillerson je bil tik pred svojim jutrišnjim obiskom v Moskvi do nje še veliko ostrejši od predsednika Trumpa. Moskva se je izkazala za »nesposobno«, saj sirskega diktatorja ni zmogla odvrniti od uporabe kemičnega orožja, je Tillersona citiral New York Times. Minister je včeraj, povsem v Trumpovem stilu, ob prihodu na zasedanje G7 tudi zagrozil, da bodo ZDA v prihodnje obračunale z vsakim, ki izvaja zločine proti človečnosti.