Tragedija palestinskega ljudstva je le še metafora

Obračun s protestniki na območju Gaze je podoba »modernega« apartheida.
Objavljeno
03. april 2018 16.32
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Petkov obračun izraelske vojske s palestinskimi protestniki, ki so ob »mejni« žici začeli množično obeleževati sedemdesetletnico izgona iz svojega ozemlja, je bil najbolj neposredna demonstracija razmer v Izraelu in Palestini. Predvidljivo mlačen in popolnoma »nekonsekvenčen« je bil tudi odziv mednarodne skupnosti.

V obračunu izraelskih sil – oblast je na mejo z območjem Gaze tik pred začetkom protestnega pohoda poslala dodatnih sto ostrostrelcev – s palestinskimi protestniki je bilo ubitih 18 ljudi. Skoraj 1500 je bilo ranjenih in poškodovanih. Polovica s strelnim orožjem. Po poročilih iz bolnišnic na območju Gaze je dvajset ljudi, ki so se udeležili začetka »Velikega pohoda povratka«, kot so Palestinci poimenovali šest tednov aktivnosti, s katerimi bodo ob absolutno militarizirani meji z Izraelom zaznamovali zgodovinsko tragedijo svojega ljudstva, še vedno v kritičnem stanju. Mimogrede: med protesti ni bil poškodovan ali ranjen en sam izraelski vojak.

Kljub zahtevam Združenih narodov in Evropske unije po neodvisni preiskavi petkovih krvavih dogodkov izraelska oblast ostaja neomajna. V očeh obrambnega ministra Avigdora Libermana obračun s protestniki – do mejne žice jih je, »oboroženih« s kamenjem in gorečimi gumami, dejansko prišlo le nekaj ducat – velja za herojsko dejanje, izraelski vojaki, ki so množično odprli ogenj na večinoma miroljubne protestnike (na svoji zemlji!), pa bi morali biti po njegovih besedah odlikovani. »Nobene preiskave ne bo,« je bil jasen Liberman, ki pooseblja skrajno desničarsko in militantno politiko današnjega Izraela.

Ta si v odnosu do Palestincev, predvsem do dveh milijonov prebivalcev območja Gaze, največjega odprtega zapora na svetu, lahko privošči tako rekoč kar koli. Razen nekaj ostrih besed in kritičnih člankov neposrednih posledic za izraelsko oblast ni. In jih tudi tokrat ne bo. Tega se predsednik vlade Benjamin Netanjahu, ki ga je sicer precej zamajala nedavna korupcijska afera, skupaj s svojimi najbolj militantnimi sodelavci zelo dobro zaveda. Da Izrael vlada na palestinskih območjih – vključujoč širjenje judovskih naselbin, 'aneksijo' vzhodnega Jeruzalema in krajo zemlje na okupiranem Zahodnem bregu –, dokazujejo tudi tri velike vojaške operacije leta 2008, 2012 in 2014 , med katerimi je izraelska vojska že tako ubogo in popolnoma blokirano Gazo spremenila v kup ruševin. In to – podobno kot v petkovem obračunu s protestniki – v imenu boja z gibanjem Hamas, ki zadnjih dvanajst let »nadzira« območje Gaze, dejansko pa za izraelsko oblast predstavlja popoln alibi za maltretiranje civilnega prebivalstva (»moderni« apartheid) in vedno hujšo militarizacijo države. Na vseh ravneh.

Neposredna odgovornost izraelske politike

»Za smrt protestnikov v Gazi so odgovorni visoki izraelski uradniki, ki so odobrili uporabo pravega streliva proti palestinskim protestnikom, ki niso predstavljali nikakršne nenadne grožnje izraelskim vojakom,« so se na dogajanje na mejah Gaze odzvali v organizaciji Human Rights Watch. Po mnenju njihovih preiskovalcev izraelska oblast do zdaj ni predstavila enega samega dokaza, kako bi lahko, denimo, metanje kamenja resno ogrozilo življenja izraelskih vojakov na drugi strani mejne žice. »Izraelski vojaki niso le uporabili čezmerne sile, ampak so očitno izvajali ukaze, ki so zagotovili krvav odziv vojske na palestinske proteste. Rezultat – predvidljive smrti in poškodbe med protestniki na drugi strani meje, ki niso ogrožale življenj,« je bil v odzivu na krvave petkove dogodke jasen namestnik direktorja HRW za Bližnji vzhod Eric Goldstein.

Tudi Šlomo Brom, upokojeni general izraelske vojske, ki že nekaj let sodeluje z izraelskim Inštitutom za študije nacionalne varnosti (Institute for National Security Studies), pravi, da je izraelska vojska na mejah z območjem Gaze ravnala napačno. »Palestinski cilj je bil obuditi mednarodno zanimanje in palestinsko vprašanje ponovno vrniti na mednarodno in tudi izraelsko agendo. V tem so bili uspešni,« meni Brom, ki dodaja, da bi morala izraelska vojska – če je bil njen namen odganjanje protestnikov in se je hotela izogniti žrtvam – na začetku »uporabiti minimalno silo«

Zgodilo se je nasprotno.

Protesti bodo vrhunec dosegli 15. maja

Ahmed Abu Artema, palestinski aktivist iz Gaze, ki velja za pobudnika Velika pohoda povratka, pravi, da je »strateški cilj« protestov vrnitev Palestincev na leta 1948 izgubljena ozemlja, toda to »ne bo nujno uresničljivo v enem mesecu ali letu«. Toda protestniki na mejah Izraela bodo po njegovih besedah tisti, ki bodo »določili časovni okvir«. »Naša volja, da se vrnemo na svojo zemljo, je močnejša od vojaških letal in pušk. Ta pohod je pravičen in ne bo zlorabljen za politične namene,« je iz Gaze sporočil palestinski aktivist, ki za naslednje dni in tedne napoveduje stopnjevanje množičnosti protestov. Ti bodo, predvidoma, vrhunec doživeli 15. maja.

Dan pred tem nameravajo Združene države v Jeruzalemu odpreti svoje novo, iz Tel Aviva preseljeno veleposlaništvo, kar bo še dodatno podžgalo že tako razgrete strasti v Sveti deželi. Do takrat bodo protestniki vztrajali v petih velikih šotorskih naseljih v bližini žice, zidov in stražnih stolpov, ki neprodušno obdajajo izčrpano in ponižano območje Gaze. Takrat Izrael praznuje sedemdeseto obletnico ustanovitve judovske države, Palestinci pa »nakbo« (arabsko: katastrofa) – izgon 700.000 Palestincev in izgubo ozemlja.

Vnaprej je jasno, da bodo prihodnji tedni izjemno napeti.