Tiskane izdaje
Ljubljana – Evropski poslanec je v torek sodeloval na zasedanju odbora za zunanje zadeve evropskega parlamenta, na katerem so obravnavali tudi razmere v Turčiji po neuspelem vojaškem udaru. Evropa ne razume Turčije, meni Ivo Vajgl.
Kako v Bruslju gledajo na neuspeli vojaški puč in posledice, ki jih spremljamo?
Tako kot vedno doslej se evropski politiki pretežno ukvarjajo s samim dejanjem ali s posledicami, žal pa se nikoli ne vprašajo, zakaj se je nekaj zgodilo.
Je znano, zakaj se je zgodil vojaški puč v Turčiji?
V nastopu, ki je bil deležen velike pozornosti, sem dejal, da je bila kriza v Turčiji pričakovana. Sicer je težko napovedovati, v kakšni obliki bo izbruhnila, še manj je mogoče napovedati vojaški puč, kar v Turčiji tudi ni nenavaden pojav, če sodimo po zgodovinskih izkušnjah te države. Ključno je, da smo se v Evropi obnašali, kot da nas ne zadeva dejstvo, da se je vse od vojne v Iraku in nato nadaljevanja vojne v Siriji stopnjeval pritisk na Turčijo. To je bil pritisk od zunaj, ki je povzročil krizo v turški družbi.
Pritisku iz držav, kjer ima Turčija eminenten interes tudi zaradi močnih kurdskih manjšin, se je pridružila še kriza v odnosih z Rusijo. Ne smemo pozabiti, da pri tem ne govorimo zgolj o osebnih simpatijah med Vladimirjem Putinom in Recepom Tayyipom Erdoğanom, ker sta oba avtoritarna politika, ampak je pomembno strateško ravnotežje dveh močnih hegemonističnih držav v svojem prostoru. Turčija je eksplodirala, ker drugače ni moglo biti. EU je zamudila, da bi temeljne vrednote, za katere Turčiji očitamo, da jih ne spoštuje, vgradili v pogodbeni odnos med EU in Turčijo.
Že 15 let se s Turčijo navidezno pogajamo in zapravljamo čas za konkretno odločitev: ali se ji odpre pot v EU ali pa se jasno reče, da to ni mogoče. Element integriranosti Turčije v evropske vrednote je pomanjkljivost, ki bi lahko prispevala k sodobnemu iskanju izhodov iz težav, v katere je zašla. Pri tem je treba priznati, da si večine težav ni nakopala sama, ampak se je v tem položaju znašla zaradi Zahoda, ki je vodil kratkovidno in agresivno politiko do Bližnjega vzhoda.
Je članstvo Turčije v EU še vedno realno?
V tem trenutku bi bilo drzno trditi, da je to realna možnost. Še pred letom ali dvema sem bil prepričan, da je članstvo Turčije v EU neizogibno dejstvo, tudi turško javno mnenje mu je bilo zelo naklonjeno. Od takrat je sledila cela vrsta razočaranj, ki jih ni poudarjal zgolj Erdoğan, ampak so jih občutili tudi navadni ljudje. V tem času so Turkom ponudili tudi drugačne vrednote – rečemo jim lahko turške vrednote ali vrednote muslimanskega sveta, v Evropi pa jih še kar naprej podcenjujemo. Vztrajamo pri tradicionalnem pogledu na islamski svet, ki je bolj ali manj primerljiv z obdobjem križarjev ali nasilnega pokristjanjevanja.
V kaj se spreminja Turčija po neuspelem vojaškem puču? Vojska je bila branik sekularnosti, Atatürkove zapuščine, medtem ko so v petek na ulice pozivali iz minaretov. Zdi se, da sekularnost, evropska vrednota, umira, hkrati pa se na Bosporju pred nami dviga verska država.
V dneh po petku je bilo zanimivo spremljati ugotovitev, da je celotna vidna turška javnost obsodila vojaški puč. Ta očitno ni rešitev in je obsojanja vreden, poleg tega je bil amaterski, celo grotesken. So pa tudi dopustne špekulacije, da si je morda kdo takšen puč zaželel, ker mu je omogočil reorganiziranje turške države po svoji podobi.
»V dneh po petku je bilo zanimivo spremljati ugotovitev, da je celotna vidna turška javnost obsodila vojaški puč.« Foto: AFP
Komisar za sosedsko politiko in širitev EU Johannes Hahn je odkrito govoril o nenavadnosti hitro sestavljenih seznamov, na podlagi katerih turške oblasti zdaj odstranjujejo vse nasprotnike.
Ne smemo spregledati, da je paralelna država v Turčiji obstajala ves čas, odkar se je Erdoğan razšel s Fethullahom Gülnom. Njegovo gibanje je zelo prisotno in je konstitutivni del turške družbe. Gülen ni zgolj verski voditelj, ki širi versko sporočilo, ampak tudi sporočila o organiziranju družbe. Ko večkrat obiščeš Turčijo, lahko na vsakem koraku naletiš na Gülnovo alternativo politiki Erdoğanove Turčije. Nobena skrivnost ni, da ga Erdoğan obravnava kot sovražnika številka ena, zato vsakega, ki je povezan z njegovim gibanjem, štejejo za sovražnika. Zato seznami ljudi ne presenečajo, ker so nastali že pred časom in so bili zdaj zgolj aktivirani.
Tu se seveda postavi vprašanje, o katerem lahko le špekuliramo: ali je bil potreben puč, da se zadeva požene v tek, ali bi bil dovolj že kakšen drug dogodek z istimi posledicami obračunavanja z ideološkimi nasprotniki? Prav tako ne smemo podcenjevati stalnega latentnega spora med vojsko, ki zagovarja sekularnost, in civilnimi oblastmi. V EP sem večkrat poudaril, da ne glede na to, kakšno Turčijo si želimo, ne smemo spregledati, da je vojska dedič državotvorne filozofije in si zaradi tega občasno prilasti tudi nekaj več, ko želi preseči parlamentarno ureditev države. V EP smo reagirali na odpravljanje poslanskih mandatov v turškem parlamentu, bili smo občutljivi za preganjanje novinarjev in znamenja uveljavljanja šeriatskega prava, vendar nismo naredili dovolj, da bi razumeli turško državo.
Turška kriza lahko ima tudi geostrateške posledice. Turčija se je zdaj sprla z ZDA, nesoglasja z Rusijo pa zgladila. Erdoğan in Putin se celo nameravata sestati, zato ste v odboru za zunanje odnose zapisali, da upate, da na tem srečanju ne bo festivala avtokratov.
To sporočilo o festivalu avtokratov je odraz nemoči, neinventivnosti in neaktivnosti EU. Evropa mora definirati in najti svojo vlogo v globalnih razmerah v svetu. Odhod Velike Britanije iz EU nas postavlja pred izziv, ko bo treba resetirati našo zunanjepolitično dejavnost. Evropa se mora emancipirati na lastni politiki. Ne smemo sodelovati v geostrateških igrah, ki niso zasnovane na evropskih interesih. Pri tem imam zlasti v mislih odnose z Rusijo. Menim, da je stopnjevanje Natovih vojaških aktivnosti na mejah z Rusijo popolnoma neupravičeno in škodljivo. Takšno politiko bi bilo treba še pravočasno ustaviti.
V EP govorim, da ni mogoče postaviti enačaja med EU in Natom, ne zgolj zato, ker je v EU še nekaj držav, ki niso članice tega vojaškega zavezništva, ampak zato, ker mora biti odločanje o geostrategiji in političnih vprašanjih stvar izvoljenih organov oblasti in ljudi z mandatom, ne pa ekspertov, kar so vojaški strokovnjaki. Retorika generalnega sekretarja Nata Jensa Stoltenberga je absolutno pretirana.
Kako naj se Slovenija obnaša v teh okoliščinah?
Je pred ključno odločitvijo po osamosvojitvi. Ali bo svoj prostor v svetu iskala pod okriljem vrednot, ki so izražene v mednarodnem pravu, spoštovanju človekovih pravic, spoštovanju manjšin in zavezanosti lastnim interesom, ali pa bomo le kamenček v mozaiku interesov velikih držav. Sloveniji je na ledu velikih iger nekajkrat spodrsnilo, ko smo sodelovali v projektih, ki so bili v nasprotju z naštetimi vrednotami.
V mislih imate vilnuško izjavo?
To in še marsikaj drugega. Slovenija je podpirala vsako intervencijo zahodnih držav na območju, od koder prihaja večina težav. Sprejemali smo tudi politiko, da Nato širi območje svojih operacij na ves svet. Slovenija bi se morala zavezati izhodiščnim vrednotam in v skladu s tem tudi ravnati. Zato ne vidim tehtnega razloga, da ne bi priznali Palestine ali Zahodne Sahare. To so območja, kjer lahko majhna država dokaže, da ima lastno identiteto, ne pa da se ves čas bojimo, kaj bo rekla velika država. Še nobena majhna država doslej ni bila kaznovana zaradi svoje načelnosti in privrženosti mednarodnemu pravu.
