Tiskane izdaje
Sirski režim je, očitno pod pritiskom ruskega predsednika Vladimirja Putina, neverjetno hitro privolil v premirje, o katerem sta se v ponedeljek po telefonu dogovorila predsednika ZDA in Rusije. Sirska državna tiskovna agencija Sana je namreč sporočila, da se predsednik Bašar al Asad strinja s pogoji, in da naj bi premirje začelo veljati v soboto, 27. februarja ob polnoči po lokalnem času.
Po ameriško-ruskem dogovoru naj bi premirje ne veljalo za ekstremiste iz vrst Islamske države in tudi ne za Al Kaidi bližnje teroristične skupine, med katere sodi tudi Fronta Al Nusra. Vsi ti teroristi bodo tudi v prihodnje še vedno lahko tarča skupnih ameriških in ruskih letalskih napadov.
S takim dogovorom o premirju se zdaj torej strinja uradni Damask, z njim se načeloma strinja tudi tako imenovana »zmerna sirska opozicija«, ki za svojo dokončno privolitev zahteva le še zagotovila Združenih narodov, da bosta Rusija in Iran ustavila svoje napade, pod pritiskom Moskve in Washingtona pa so na premirje očitno pripravljene tudi take ključne regionalne sile, kot sta v medsebojna obračunavanja vpletena Iran in Saudova Arabija. Premirje naj bi bilo namreč pogoj za več kot nujno mednarodno humanitarno pomoč ljudem v državi, ki jo že pet let pretresa krvava državljanska vojna, predvsem pa naj bi končno omogočilo že med januarsko münchensko varnostno konferenco zastavljena, potem pa spodletela mirovna pogajanja med vsemi v sirsko krizo vpletenimi akterji.
Turški ugovori
Toda še preden so se vse v krizo vpletene strani, ki imajo za dokončno potrditev premirja do petka še nekaj časa, uspele uskladiti, je v pogajanja vskočila Turčija, ki zase zahteva izjemo, saj si ne glede na premirje lasti pravico do nadaljevanja svojih vojaških napadov na kurdske milice na severu Sirije. V Ankari namreč vztrajajo, kot je dejal namestnik premiera Nurman Kurtulmus, »da Turčiji nihče ne more vzeti naravne pravice do obrambe svojega ozemlja«. Čezmejni topniški napadi na Turčijo z območij, ki jih na severu Sirije nadzoruje kurdska milica YPG, naj bi namreč Ankari dajali »vso pravico do samoobrambe«, kajti Turčija ne napada, ampak se poskuša zgolj braniti, pravijo v turškem zunanjem ministrstvu. »Kdor obstreljuje Turčijo, bo obstreljevan«.
Turško topništvo obstreljuje položaje kurdskih upornikov na severu Sirije. Foto: Halit Onur Sandal/AP Pictures
Po besedah namestnika turškega premiera Ankara sicer podpira mirovni proces v Siriji, ima pa zelo jasne »zadržke« glede vloge Rusije. V Ankari namreč po incidentu s sestrelitvijo ruskega vojaškega letala, ki je močno zaostrila odnose med državama, Moskvo že ves čas obtožujejo, da v Siriji bombardira predvsem civiliste in tako imenovane zmerne sirske upornike proti režimu Bašarja al Asada. Z drugimi besedami to pomeni, da Natova Turčija kot ena izmed ključnih sirskih sosed ne priznava Putinove Rusije za kredibilnega partnerja v pogajanjih o sirskem premirju, hkrati pa s svojimi zahtevami po izjemnem statusu, ki naj bi ga v sirski krizi zaradi Kurdov imela turška armada, še pred sklenitvijo premirja tako rekoč minira premirje.
Vprašljivo nadaljevanje
Če bi se v sirski konflikt vpletene strani kljub vsem težavam do petka uspele dogovoriti o premirju, bi se ameriške in ruske vojaške sile po besedah ruskega predsednika Putina potem z zemljevidom v roki takoj lotile dogovora o tistih skupnih varnih območjih v nesrečni državi, kjer bi premirje veljalo za vse strani, in kjer ne bodo smele napadati ne sirske, ne ruske in tudi ne ameriške sile. To bi po eni strani omogočilo učinkovito mednarodno humanitarno pomoč prebivalstvu in priprave na parlamentarne volitve, ki jih je sirski diktator Asad napovedal za 13. april, po drugi strani pa bi mednarodni skupnosti dalo priložnost, da pod okriljem Združenih narodov vendarle izvede ženevska pogajanja o politični rešitvi sirske krize.
V Turčiji, ki je ena izmed ključnih sosed, vendar jo v Siriji očitno veliko bolj zanima zanjo pomembno »kurdsko vprašanje« kot pa usoda na milijone beguncev, ki bežijo iz sirskega pekla, močno dvomijo v uspeh premirja. »Nismo optimistični,« je po poročanju agencij dejal turški premier Davutoglu. Diplomatska prizadevanja za rešitev sirske krize so po njegovem do zdaj sirski vladi, Rusiji in Iranu še vedo dala zgolj dobrodošel izgovor za nova prelivanja krvi in zlorabo položaja. Moskva in Damask naj bi bila po turškem prepričanju kriva tudi za prekinitev ženevskih mirovnih pogajanj. Očitno je, da bodo morali v Washingtonu, če seveda hočejo skupaj z Moskvo uresničiti dogovor o premirju v Siriji, na Turke in Saudijce pritisniti vsaj toliko učinkovito, kot je Putinu uspelo pritisniti na Damask in Teheran. Sicer utegne velelsilama premirje, ki ga očitno tudi medsebojno sklepata v Siriji (kot da sta ključni akterki!), pasti v vodo, še preden se bodo vse ostale vpletene strani o njem uspele vsaj približno dogovoriti.
