Tiskane izdaje
Hadž Ali – Taborišče za notranje razseljene osebe Hadž Ali Emergency Site, ki leži v bližini fluidne meje in zdaj že nekaj tednov frontne črte med iraškimi vladnimi silami in kurdskimi pešmergami, je mikrokozmos velikega iraškega konflikta in odsev cinično zapoznelega in večplastnega − ter posledično tragičnega − obračuna s samooklicano Islamsko državo.
Taborišče v bližini Hadž Alija, nekdanje utrdbe Islamske države, leži sredi puščave, še pred kratkim pa je ležalo tudi v osrčju območja pod nadzorom skrajne sunitske milice. Taborišče – namenjeno urgentni pomoči ljudem na begu – je bilo odprto januarja, ko so iraške sile skupaj s šiitskimi milicami in koalicijskimi letalstvom začenjale ofenzivo na zahodni Mosul, iz katerega je potekala množična humanitarna evakuacija – največja v zgodovini.
Največja humanitarna evakuacija v zgodovini
Sprva so v taborišče, ki lahko sprejme 40.000 ljudi, prihajali prav begunci iz Mosula − tega je v obdobju vojaških operacij zapustilo več kot milijon ljudi. Ko je pozornost svetovne javnosti skopnela, je v Hadž Ali, ki ga s pomočjo Evropske organizacije za civilno zaščito in operacije humanitarne pomoči (ECHO) upravlja Mednarodna organizacija za migracije (IOM), začelo prihajati tisoče razseljenih ljudi iz manj znanih opustošenih mest in vasi, denimo iz bližnje Havidže in Tal Afarja.
»Bilo je noro. Vsak dan, predvsem poleti, je prek nadzornih točk v naše taborišče prišlo več tisoč ljudi. Ves čas smo delovali s polnimi obrati. Sproti smo širili kapacitete. Pri tem smo imeli tako podporo mednarodne skupnosti kot iraških oblasti. To je bilo zelo pomembno,« nam je v Hadž Aliju povedala Caroline Logan iz IOM, ki vodi »urgentno« taborišče. »Intenzivnost je kljub koncu večjih vojaških operacij še vedno visoka. Od junija je Hadž Ali zapustilo 16.000 ljudi, 19.000 pa jih je prišlo na novo,« je dodala Loganova. Kar 54 odstotkov prebivalcev taborišča je mlajših od sedemnajst let.
Taborišče za notranje razseljene osebe Hadž Ali. Foto: Peter Biro/GOPACOM/ECHO
Skromno, a funkcionalno taborišče – eno izmed devetnajstih, ki so v obdobju obračuna z IS zrasla na severu Iraka – leži na novih frontnih črtah iraških vojn, tokrat med varnostnimi silami iz Bagdada in pridruženimi šiitskimi milicami na čelu z vseprisotno Hašd al Šabi na eni ter Kurdskimi regionalnimi oblastmi na drugi strani. V tem kontekstu – hkrati pa vojaški obračun z Islamsko državo še ni povsem končan – je treba razumeti celostno militarizacijo okolice taborišča za notranje razseljene ljudi, ki so zaradi obračuna s skrajneži ter notranjih političnih bojev izgubili streho nad glavo. Mnogi za vedno. Od junija 2014, ko je IS na severu Iraka brez omembe vredne obrambe izvedla »blitzkrieg«, je moralo svoje domove zapustiti 5,8 milijona ljudi. Še danes – kljub koncu velikih vojaških operacij – je razseljenih 3,8 milijona ljudi. Mnogi se nimajo kam vrniti.
Dvojne, trojne žrtve
To velja predvsem za najbližje sorodnike iraških pripadnikov Islamske države. Žene, sestre, hčere, matere, vdove. Več tisočih sunitskih žensk − skupno število ni znano − je bilo po prihodu iraške vojske in milice Hašd al Šabi v mesta in vasi, ki so bili pod nadzorom IS, ločenih od svojih moških. Veliko jih je umrlo v spopadih, mnogi so zbežali, več tisoč pa so jih iraške sile priprle. Ogromno le na podlagi suma sodelovanja z IS – marsikje je (bilo) za sum dovolj biti arabski sunit. Denimo v Havidži, ki jo je iraška vojska »osvobodila« kot zadnjo in od koder je samo v Hadž Ali zbežalo približno 8000 ljudi. V veliki večini žensk in otrok.
Foto: Boštjan Videmšek
»Nisem dobro, izgubljeni smo,« je pred šotorom, kjer biva s svojo sestro in njenimi otroki, povedala 25-letna Kavla Ali Ibrahim iz Havidže. V taborišče je neposredno z bojišča prišla 2. novembra. Šele po dveh tednih spanja na hladnih tleh sta sestri dobili odeje. »Prvič v življenju sem morala zapustiti svoj dom. Nisem poročena. Živela sem s sestro in njenim možem, ki je bil pripadnik Islamske države,« je pred šotorom povedala Kavla.
Njena sestra se je skrivala v temni notranjosti šotora. Njen mož je pogrešan vse od konca vojaških operacij. Ne ve, ali je živ ali ne. Predvideva, da so ga, podobno kot večino moških v »vojaških letih«, ki niso (pravočasno) zbežali iz Havidže, iraški vojaki priprli. A do zdaj kljub povpraševanju o svojem možu ni dobila nikakršnih informacij. Iraške varnostne sile, med katerimi imajo v okolici taborišča ključno vlogo pripadniki šiitske milice Hašd al Šabi, ki so bili vpleteni v številne medsektaške obračune in so marsikje le druga plat medalje IS, sestrama ne dovolijo zapustiti taborišča in se domov vrniti le toliko, da bi videle, kaj je ostalo od družinskega domovanja.
Kavlo, veliko bolj zgovorno izmed sester, sem vprašal, od česa je njena družina živela v zadnjih letih, ki so bila za Irak tako trpka. Njen odgovor bi bil težko bolj neposreden: »Od Daeša (arabsko ime za Islamsko državo, op. p).« Ujeta v (po)vojni kaos o prihodnosti ni hotela govoriti. »Prihodnost? Kakšna prihodnost?«
Podobno se je v sosednjem šotoru spraševala 44-letna Nur al Diab, ki je predlanskim iz obleganega Tikrita zbežala v Havidžo, kjer je s svojo drugo ženo živel njen mož, pomemben pripadnik Islamske države. Po njenih besedah v Havidži nista živela skupaj – odtujila sta se. Toda po tem, ko je poslednjo urbano utrdbo IS zasedla iraška vojska, so tako rekoč vse bližnje sorodnice skrajnežev tudi same postale osumljenke. Vključujoč Nur.
»Tu, v taborišču, sem ujeta. Rada bi se vrnila v Tikrit, a mi vojska in Hašd al Šabi ne pusti oditi iz taborišča. Bolna sem. Moja pljuča so uničena. V Havidži sem bila operirana. Sama sem prilezla do iraških vojakov. Naložili so me v rešilec in odpeljali v taborišče. Od tod pa ne morem nikamor,« se nam je pritožila Nur al Diab, mati šestih otrok, in dodala, da je v letalskih napadih in spopadih med IS in iraško vojsko umrlo veliko nedolžnih ljudi. »Uničena sem. Veliko, zelo veliko sem videla in doživela. Potrebujem mir,« se je poslovila in pokazala na sina, ki je med bombardiranjem utrpel hudo poškodbo glave.
Foto: Boštjan Videmšek
»Prihodnost? Kakšna prihodnost?«
Gospa Hana Ismail je svoj dom v vzhodnem Šurgotu skupaj z možem in petimi otroki zapustila 2. januarja – med intenzivnim bombardiranjem. Na begu niso imeli veliko izbire. Zbežali so v bližnji zahodni Mosul in tja prišli v trenutku, ko se je na zahodnem bregu reke Tigris začenjala najbolj brutalna urbana vojaška operacija po drugi svetovni vojni. Najeli so stanovanje, hčerka je nujno potrebovala operacijo oči, nato pa so se na stežaj odprla vrata pekla. Kot sto tisoči drugih prebivalcev drugega največjega iraškega mesta so se znašli v navzkrižnem ognju. Njen mož se je večkrat poskušal prebiti na osvobojeni vzhodni del mesta. Ko mu je pred šestimi meseci uspelo, je za nekaj časa izginil – izkazalo se je, da so ga aretirali iraški vojaki.
»Težko je. Sama sem za vse. Ne vem, zakaj so zaprli moža. Dvakrat sem ga že obiskala v zaporu. Proti njemu ni bila vložena nikakršna obtožnica. Sploh še ni bil na sodišču. Veliko takih nas je tu, žensk brez moških. Z njim ni dobro. Pred vojno je kot elektrotehnik delal v Erbilu. Z Islamsko državo ni imel nič. Zaradi IS smo vsi skupaj zelo trpeli. Življenje se je ustavilo,« je v šotoru sredi taborišča, ki ga je grelo poznojesensko sonce, na peščenih poteh pa so begunski otroci prodajali sladkarije in ustekleničeno vodo, povedala Hana Ismail.
Pred zimo ima le eno željo – kerozin za ogrevanje. V šotoru jo skupaj z otroki – štirimi hčerkami in enim sinom – zebe. Tudi hrane, ki jo prebivalci taborišča Hadž Ali dobijo za ves mesec v enem kosu, velikokrat zmanjka. Hana išče delo, a dela ni. Zato počasi razprodaja imetje. S sosedami v taborišču, s katerimi deli usodo, deli tudi hrano in odeje. »Želim si še kdaj normalno živeti. Za nami so dolga leta trpljenja. Rada bi, da moji otroci dobijo priložnost,« je nadaljevala utrujena gospa.
Pogovoru je ves čas sledila njena najstarejša hči, trinajstletna Narmin Junis, ki obiskuje sedmi razred osnovne šole – a ne v taborišču, kjer šol zaradi »taktičnih razlogov«, da to slučajno ne bi postalo »stalna naselbina«, ni, pač pa v bližnji vasi. »Zelo rada se učim. Rada bi študirala in postala zdravnica. Le tako bi lahko pomagala ljudem. To je moj cilj,« je skoraj zrecitirala deklica.
Foto: Boštjan Videmšek
