Uničenje, ne osvoboditev

Prestolnica padlega kalifata je zravnana z zemljo, mesto je zapustilo okoli 80 odstotkov prebivalcev.

tor, 24.10.2017, 13:00
Pet dni po dokončnem vojaškem porazu mednarodne zasedbe islamskih skrajnežev je celotna Raka pod nadzorom SDF, v kateri ima ključno vlogo milica sirskih Kurdov (YPG). Ta je v središču mesta v petek izobesila veliko podobo zaprtega voditelja turške Kurdske delavske stranke (PKK) Abdulaha Öcalana in − pričakovano − sprožila besne odzive v sosednji Turčiji, ki je dolgo »upala«, da Kurdi ne bodo dobili priložnosti vojaškega pohoda na Rako, in je (tudi) zato vstopila v sirsko vojno.

Potem ko so Sirske demokratične sile (SDF) prejšnji teden s pomočjo mednarodne koalicije pod vodstvom Združenih držav »osvobodile« Rako, prestolnico padlega kalifata, postaja jasno, kakšno silovito uničenje je mestu na severovzhodu Sirije prineslo skoraj petmesečno neprestano koalicijsko bombardiranje.

Prva poročila iz »osvobojene« Rake − vključujoč posnetke brezpilotnih letal − so grozljiva. V skoraj pet mesecev trajajoči ofenzivi kurdsko-arabske koalicije, poimenovane Sirske demokratične sile, katerim so med razbijanjem položajev Islamske države iz zraka »neskromno« pomagali bombniki mednarodne koalicije, na tleh pa več sto pripadnikov posebnih enot iz Združenih držav in Evrope ter močne topniške baterije, je bilo v celoti uničenega kar osemdeset odstotkov mesta. V celoti je bila uničena javna infrastruktura − vodovod, električna napeljava, šole, bolnišnice, tržnice, kanalizacije, tovarne … »Osvoboditelji« se vozijo po praznih ulicah in vijugajo med ruševinami. Mesto je minirano in še dolgo bo smrtno nevarno.

Uničenje je še hujše kot v zahodnem Mosulu v sosednjem Iraku, kjer je potekala najbolj srdita urbana bitka po drugi svetovni vojni. Toda v Mosulu je bilo uničenih nekaj določenih četrti, Raka, na katero je samo avgusta padlo 5775 različnih izstrelkov (od letalskih bomb do granat, vir: Air Wars), pa je bila z zemljo zravnana tako rekoč v celoti in kar nekaj preživelih prebivalcev pravi, da njihovega mesta, ki leži ob reki Evfrat, v kateri so v zadnjih mesecih končala številna trupla, nikoli ne bo mogoče obnoviti. Rusko obrambno ministrstvo je uničenje v Raki, denimo, primerjalo z zavezniškim bombardiranjem Dresdna leta 1945. Mednarodna koalicija je za bombardiranje Rake porabila 13,5 milijona dolarjev na dan. Koliko jih bo za obnovo? To je seveda le retorično vprašanje.

Število civilnih žrtev bo še dolgo strmo naraščalo

Najnižja ocena števila žrtev koalicijske ofenzive omenja 1800 civilistov. A preživeli drug za drugim zatrjujejo, da se bo zelo kmalu izkazalo, da je bilo ubitih civilistov v zadnjih petih mesecih − tako od Islamske države kot od SDF in mednarodne koalicije − veliko, veliko več. Več tisoč ljudi je namreč umrlo ujetih med ruševinami in mnogih ne bodo nikoli našli.

Iz Rake, ki je imela pred vojno okoli 250.000 prebivalcev, je že v obdobju tripolletne vladavine IS v begunstvo odšla skoraj polovica ljudi − v skoraj popolnoma opustošenem mestu je »osvoboditelje« dočakalo le nekaj tisoč izčrpanih in globoko travmatiziranih ljudi, ki so na svoji koži najprej izkusili nasilje vladnih sil, nato spopade med Svobodno sirsko vojsko (FSA), ki je nekaj časa nadzorovala mesto, in Islamsko državo ter nato dolgotrajno in izjemno brutalno vladavino skrajne sunitske milice in, za povrhu, skoraj povsem »neselektivno« kurdsko-arabsko-koalicijsko ofenzivo.

Pet dni po dokončnem vojaškem porazu mednarodne zasedbe islamskih skrajnežev je celotna Raka pod nadzorom SDF, v kateri ima ključno vlogo milica sirskih Kurdov (YPG). Ta je v središču mesta v petek izobesila veliko podobo zaprtega voditelja turške Kurdske delavske stranke (PKK) Abdulaha Öcalana in − pričakovano − sprožila besne odzive v sosednji Turčiji, ki je dolgo »upala«, da Kurdi ne bodo dobili priložnosti vojaškega pohoda na Rako, in je (tudi) zato dejansko vstopila v sirsko vojno.

Kaj prinaša prihodnost?

V tem kontekstu se postavlja bistveno vprašanje − kdo (in kako) bo v Raki vladal v prihodnje? Pripadniki sirskih demokratičnih sil so že večkrat povedali, da se iz Rake ne nameravajo umakniti in da bo politični nadzor nad mestom prevzel etnično mešan mestni svet − po zgledu drugih osvobojenih mest na severu Sirije. Toda primer Rake je − ne le zaradi njene pomembne strateške lege − specifičen, saj nikoli v zgodovini ni bila kurdsko mesto, hkrati pa se velik del prebivalstva zaradi popolnega uničenja verjetno nikoli ne bo mogel vrniti domov (napačno bi bilo zapisati »na svoje domove«).

Kljub temu da so sirski Kurdi dejali, da si želijo ostati znotraj federalne Sirije, je v prihodnjih tednih mogoče pričakovati zaostritev odnosov z režimom Bašarja al Asada, s katerim je bila milica YPG vrsto let v delujočem, a sila nenačelnem zavezništvu. To bo kmalu na preizkušnji. Ne le v Raki, pač pa tudi v bližnjem Deir ez Zoru (mestu in provinci), za katerega se hkrati spopadajo SDF in mednarodna koalicija pod vodstvom Washingtona na eni ter sirske vladne sile s pomočjo svojih iranskih zaveznikov in ruskih bombnikov na drugi strani.

V Deir ez Zoru, »naslednji veliki zgodbi«, nikakor ne gre le za dokončni obračun z Islamsko državo, ampak predvsem za nadzor nad največjimi naftnimi nahajališči v državi (SDF je v nedeljo zasedel ključna), krajo zemlje in geostrateško »pozicioniranje« ključnih akterjev modernih bližnjevzhodnih vojn.

Prijavi sovražni govor