Tiskane izdaje
Hios – Po zaprtju tako imenovane balkanske begunske poti in sprejetju dogovora med Evropsko unijo in Turčijo je v Grčiji ostalo ujetih okoli 55.000 beguncev in migrantov. Večina je zaprtih v namestitvenih centrih, ki so dejansko zapori in kjer so razmere katastrofalne.
Najhuje je na egejskem otoku Chios, kjer je Evropska unija s pomočjo grških oblasti, ki pri zapečatenju usode deset tisoč ljudi na begu niso imele pravice glasovati, odprla namestitveni center (»hot spot«) VIAL, v katerem životari okoli dva tisoč ljudi. Vsi so v Grčijo prispeli po 20. marcu, ko je začel na bazarju moderne človeške tragedije veljati sprejeti dogovor med Brusljem in Ankaro. Ta je beguncem in migrantom preprečil nadaljevanje poti proti Evropi in jih stlačil v zapore. Tako na otokih kot v celinski Grčiji.
A namestitveni center VIAL, ki močno spominja na koncentracijska taborišča, je hitro »zaslovel« kot prispodoba ksenofobne in rasistične evropske (proti)begunske in (proti)migrantske politike. Ta se je odločila iz že tako ali tako politično, družbeno in ekonomsko bankrotirane Grčije narediti nekakšno človeško deponijo in še zaostrila trpljenje deset tisočih.
Foto: Jure Eržen/Delo
Odrezani od sveta
»Z nami ravnajo, ko da smo zadnje smeti. Kot da bi bili kužni. Tu je nevzdržno. V hrani so črvi in gosenice. Vode je premalo in ni pitna. Premalo je zdravil, veliko ljudi je bolnih. Najhuje je za otroke, ki jih je v centru skoraj polovica. Ne vem, kaj smo storili Evropi, da nas tako obravnava. Želeli smo živeti v miru. Nikomur nismo storili nič,« je v večernih urah ob luknji v ograji taborišča, skozi katero so se zaradi praznične odsotnosti policistov na prosto prebijali begunci, v popolni angleščini povedala Afganistanka Geza, ki je z možem Farhanom pobegnila pred talibi in Islamsko državo. »Prosim, povejte, kaj se dogaja z nami. To je zločin. Lačni smo. Ponižujejo nas. Tu sva že štirideset dni. Takoj po prihodu sva zaprosila za azil. Že pred desetimi dnevi bi morala dobiti odgovor, a ga še nisva. Nihče v centru ga ni. Čakamo. Nobenih informacij nimamo. Odrezani smo od sveta. Z možem se bojiva, da naju bodo vrnili v Afganistan. Vse je mogoče,« je dodala Geza.
Podobne strahove imajo vsi prebivalci namestitvenega centra VIAL, ki je bil še pred tednom dni neprepustno zaprt. Potem so izmučeni begunci in migranti organizirali protest. Bolečinski prag je bil presežen. Lokalna oblast je sprejela taktično odločitev, da ljudem dovolijo vsaj nekaj svobodnega gibanja. A begunski zapor je daleč od mesta in pristanišča, zato večina ljudi hrano išče v okoliških vasicah, kjer pa so trgovine zaradi pravoslavne velike noči zaprte.
Ljudje se tudi ne želijo preveč oddaljiti od zapora. Ne počutijo se varne. V zadnjih tednih je bilo več napadov skrajnih desničarskih skupin (tako na begunce kot na prostovoljce). Ekonomsko izmozgani otok, ki ga je Evropa spremenila v velikanski zapor, je beguncem po poldrugem letu »odprtih vrat«, odrekel dobrodošlico. Bolj zaradi Bruslja kot zaradi njih samih.
»Tu ni mogoče živeti. V kontejnerjih nas je tudi po dvajset. Čez dan je peklensko vroče. Ves čas mi je slabo. Nobenega zasebnega prostora ni. Lačni smo. Otroci so utrujeni. Ne vedo, kaj se dogaja in morda je dobro, da je tako. Tudi mi smo že zdavnaj zaprosili za azil, a že petintrideset dni nimamo nikakršnih informacij. Morda vi kaj veste? Iz Mosula sem zbežala pred nasiljem Islamske države. Ubili bi nas, ker smo kristjani. Vsi kristjani so morali zbežati. Veliko jih je umrlo,« je pred vrati modernega koncentracijskega taborišča povedala dostojanstvena gospa Batul Rahim, mati dvoletnega Samuela in triletne Sonie, deklice skoraj neverjetno sijočih in nežno razigranih modrih oči. »Svet je pozabil na nas … Našim sorodnikom je uspelo priti do Nemčije in na Nizozemsko, nas pa so vrgli v ječo. Kaj se je zgodilo?« se je skupaj s sotrpini v notranjosti revnega egejskega otoka spraševala iraška begunka.
Foto: Jure Eržen/Delo
Iskali svobodo, končali v zaporu
Dogovor med Evropsko unijo in Turčijo – ironično – velja za uspeh evropske diplomacije in nekakšno končno rešitev begunskega vprašanja. Po zaprtju balkanske begunske poti in začetku turškega izpolnjevanja bogato plačanih »nalog« se je število beguncev in migrantov, ki pristajajo na grških otokih, drastično zmanjšalo. Večina tistih, ki so v Grčiji že bili in je njihovo nadaljevanje poti proti Evropi ustavilo zaprtje makedonsko-grške meje, je končala v namestitvenih centrih – zaporih. Približno 11.000 ljudi v improviziranem šotorišču v Idomeniju še vedno čaka na odprtje meje; na čudež, ki ga ne bo. Okoli 3000 ljudi živi v pirejskem pristanišču, od koder jih bo grška oblast po koncu praznikov odpeljala v zapore. Le redko kdo med njimi bo dosegel predvideni cilj svoje poti – prišel v Nemčijo, na Nizozemsko ali Švedsko. Namesto v svobodi in miru so, in to je bila njihova (dobesedno) življenjska investicija, so končali v zaporih. Tam ne bodo le nekaj tednov. To je zdaj že jasno.
»Zakaj nas Evropa sovraži?«
»Evropa veliko govori o človekovih pravicah. Tudi v Afganistan so vaši vojaki prišli uveljavljat človekove pravice. Zdaj sem v Evropi. Človek sem. A nimam nikakršnih pravic. Skupaj z desetmesečno hčerko in ženo smo tu zaprti že štirideset dni. Strašno je. Rad bi šel domov in tam umrl,« je pred namestitvenim centrom VIAL povedal 27-letni Afganistanec Hekmetula Hakani iz Helmanda, ki je kot prevajalec sodeloval z Natovo misijo ISAF in bil primoran pobegniti zaradi talibskih groženj s smrtjo. »Zaprti smo kot teroristi. Nimajo nas za ljudi. Trpimo, ne vemo, kaj bo z nami. Policisti nam govorijo, naj počakamo. Večina sploh z nami noče govoriti. Veliko otrok je bolnih. Ostali smo brez denarja. Nikamor ne moremo. Zakaj je tako? Kaj smo storili? Zakaj nas Evropa tako sovraži?« je urejeni mladenič, ki je pred odhodom proti Evropi prodal svojo hišo in avtomobil, nadaljeval svojo trpko izpoved, v kateri je strnil vse, kar je treba vedeti o današnji Evropi.
