Tiskane izdaje
Dabaga, severni Irak – Skupina mladih moških in dečkov, nekateri kar v uniformah iraške vojske, je na vhodu v begunsko taborišče čakala, da se vrne v osvobojene vasi vzhodno od Mosula. Bili so arabski suniti. Govorili so, da so željni maščevanja. Islamska država (IS) je uničila njihove domove in življenja.
Begunsko taborišče Dabaga, približno 40 kilometrov iz Erbila, je največje taborišče v severnem Iraku. Zdaj je v njem okoli 20.000 beguncev, upravljajo pa ga Kurdske regionalne oblasti (KRG). V severnem Iraku je enajst taborišč. Ko bodo vsa končana, bo v njih lahko nastanjenih 120.000 beguncev. To je približno desetina prebivalstva obleganega Mosula. Število ljudi, ki naj bi se v prihodnjih dneh in tednih pognali v beg, naj bi bilo precej višje. Zaradi ofenzive na Mosul in pričakovanega novega velikega begunskega vala, je poleg starega taborišča zraslo novo – Dabaga 2, ki ga upravljata Visoki komisariat za begunce v Združenih narodih (UNHCR) in Unicef. Novo taborišče bo najverjetneje v celoti namenjeno beguncem iz Mosula in okoliških vasi, ki jih skupaj napadajo iraške vladne sile, kurdske pešmerge in različne šiitske ter lokalne prostovoljske milice. Spopadi se zaostrujejo. Fronta se hitro širi. Temu primerno je razpoloženje med begunci. Še posebno med tistimi, ki so vanj prišli v zadnjih dneh.
Srhljive izpovedi ljudi
»V naši vasici Kalidija, južno od Mosula, so potekali hudi spopadi med iraško vojsko in IS. Veliko je bilo žrtev. Komaj smo preživeli. V taborišče smo prišli pred tremi dnevi. Vsi smo bežali čez minska polja. Zelo nevarno je bilo,« je kar vrelo iz dvajsetletnega Amarja Sada Nadimija. Skupaj s skupino najstnikov in mladih moških je v en glas zatrjeval, da se želi takoj pridružiti iraški vojski in kreniti v maščevalni pohod. Mladeniči so čakali na prevoz proti frontni črti. Prepričani so bili, da jih bo vojska – ali kaka milica – brez vprašanj vzela v svoje vrste. V begunskem taborišču, kjer natančno preverjajo vse mlade moške, ali niso naključno pripadniki IS, ne nameravajo ostati. Počutijo se neuporabne.
Eden izmed tistih, ki so jih varnostniki v taborišču zelo natančno »preverili«, je bil tudi tridesetletni Ali Muhamad iz vasi Haraband pri Mosulu. V taborišče je po tveganem begu prispel v sredo. V petek zjutraj je stal pred registracijsko pisarno in upal, da bo kmalu dobil dovoljenje za vrnitev domov. »Kratek bom: življenje pod IS ne obstaja. Obstaja le smrt,« je dejal. Sledil je monolog o javnih eksekucijah, rezanju glav in mučenju žensk. »To ni bilo naravno. To ni človeška nrav. Nismo vedeli, kako naj se vedemo. Skrivali smo se doma in molčali. Ko se je pojavila prva priložnost, smo zbežali.«
Ali je pričakoval koalicijsko ofenzivo. Upal je, da se bo trpljenje prej kot slej končalo. Čeprav dobro ve, da morebitna osvoboditev Mosula ne prinaša konca vojne ali dokončnega poraza Islamske države. Boji se, da je bila v koalicijskih napadih porušena njegova hiša, a vrniti se hoče »takoj, ko bo to mogoče«. V Alijevo vas so v ponedeljek po nekaj urah koalicijskega bombardiranja – ko je z družino krenil v smeri Erbila – prišli iraški vojaki. Pravi jim – osvoboditelji. A številni »sveži« begunci so zelo sumničavi. Iraška vojska med velikim delom sunitskega prebivalstva v Iraku velja za šiitsko, sovražno vojsko. Tudi zato je bila IS v Iraku tako uspešna – njeno poveljniško jedro je »domače«. To so nekdanji častniki vojske Sadama Huseina, ki odlično poznajo tako teren kot mentaliteto prebivalstva.
»Vemo, kdo so IS. Poznamo jih. Vsaj v naši vasi. Ko so prišli, se je iraška vojska umaknila. Pustili so nas same. Kako naj jim zaupamo?« nam je prišepnil sunitski šejk iz vasice Karaš, ki je želel ostati neimenovan.
Pešmerge v Kirkuku. Foto: Ako Rasheed/Reuters
Odmevi nikoli končane državljanske vojne
»Ko se je začela ofenziva, sem bil z družino doma. Daesh (arabsko ime za Islamsko državo, op. p.) se je umaknil. Zelo blizu naše vasi so se spopadli z iraško vojsko. Še prej so okolico bombardirala letala. Takoj smo krenili v beg,« je povedal 65-letni sivolasi in bradati gospod Asad Hasan. Prihaja iz vasice Nukarija blizu antičnega Nimruda, kjer so pripadniki samooklicane Islamske države ukradli ali uničili večino antičnih artefaktov.
»Najprej je v našo vas prišlo 20, morda 30 pripadnikov IS. To je bilo pred dvema letoma in pol. Rekli so, da bodo sodelovali z vojsko in policijo. Vojska je odšla, policisti so ostali. Potem jih je prišlo okoli dvesto. Pobili so vse policiste. Začelo se je naše veliko trpljenje,« je razlagal v belo džalabijo oblečeni možakar temnih podočnjakov. V dveh letih in treh mesecih vladavine IS v njegovi vasi je bil priča številnim obglavljanjem in javnim eksekucijam. Z noži, buldožerjem in valjarjem. Skrajni islamisti so zaprli šole. Pouk je potekal le v mošejah. Knjige so bile prepovedane. Otroci so se seštevanja učili z orožjem. Naboj plus naboj sta dva naboja. IS je otroke učil streljati; vsak dan.
Asad Hasan pravi, da je vladavino IS in beg iz svoje vasi preživel le zaradi božje pomoči. »Spopadi med IS in iraško vojsko so bili grozljivi … Sedli smo v tri avtomobile in zbežali. Na poti je avtomobil, ki je vozil malo pred nami, zapeljal na bombo. Nekaj ljudi je umrlo. Jaz in mojih 17 otrok in vnukov smo preživeli. To je bil čudež,« je nadaljeval Hasan. Govoril je mirno in dostojanstveno, osvobojeno sovraštva.
Begunsko taborišče Dagaba je urejeno in umirjeno. Vanj vsak dan prihajajo novi begunci. Povprečno od 100 do 150 družin. Še pred prihodom v taborišče morajo moški skozi mukotrpen, a nujen postopek preverjanja – možnost, da se v taborišče prikradejo borci IS, ni majhna. V taborišču delujejo majhne trgovine, posli, vsaj na videz, cvetijo. Kurdskih vojakov in policistov skoraj ni videti. Večina šol v taborišču je zaprtih, saj so jih upravniki spremenili v spalnice. Marsikje namreč v eni sami sobi spi tudi 20 ljudi. V medprostoru med starim in novim taboriščem zaudarja po žveplu in fekalijah. Razcapani otroci v nogometnih dresih si podajajo žogo. Deklice se igrajo med smetmi in ostanki hrane. Deček v uniformi iraške vojske sloni na žičnati ogradi. Mladi moški kadijo in »politizirajo«. Iz radijskega sprejemnika bobnijo novice o napadu IS na Kirkuk. Po bližnji cesti proti frontni črti bitke za Mosul vozijo konvoji vojaških vozil.
Foto: Boštjan Videmšek/Delo
»Islamska država je uničevalka islama. Uporabljajo ponarejene svete tekste. Lažejo in prikrajajo prerokove besede. So najhujši zločinci, kar jih je,« je dejal Ahmed Sultan, 64-letni teolog iz južnega Mosula, ki je sredi taborišča stopil do mene. Skupaj s sedemčlansko družino je v taborišče prispel že pred dvema tednoma. Če ne bi zbežal, bi ga ubili, mi je povedal. »Ker sem islamski učenjak, so teroristi takoj, ko so pred dvema letoma in enim mesecem prišli v naš del mesta, želeli, da postanem imam in širim njihovo krivo vero. Odklonil sem. Takrat so se začele moje težave. Naša družinska tragedija,« je svojo pripoved začel utrujeni in travmatizirani sivolasi starec.
»Oni so nič. Čisti nič.«
Ko je IS prišla v južni Mosul, je takoj prepovedala branje knjig (razen ene), britje, kajenje, pitje alkohola, gledanje zahodnih televizijskih programov, uporabo interneta … Ustavile so se tovarne, zaprle šole. Ženske so si morale pokriti obraze. Vsak teden so skrajni islamisti po Sultanovih besedah na ulicah in trgih javno ubijali ljudi. Za najmanjše mogoče prestopke, včasih tudi brez vzroka. »Že prvi dan so moji hčeri iz ušes potegnili zlate uhane. Islamski davek, so dejali,« z rahlim nasmeškom pove Ahmed Sultan. A njegovo zgubano in bradato lice se hitro zresni. Smrtno zresni. »Ker nisem ubogal ukazov IS, so se na vse načine spravili name. Med njimi je bilo tudi nekaj Čečenov in Kitajcev. Za en teden so ugrabili mojega najmlajšega sina. Želeli so ga spremeniti v ubijalca. Nedolžne otroke spreminjajo v ubijalce. Naučijo jih streljati in jih odvrnejo od staršev,« je nadaljeval svojo pripoved. Ni podlegel grožnjam. Zato so ubili – obglavili – njegovega nečaka.
»Vedel sem, da moramo zbežati,« jokajoč pove starec. Iz mesta so mu pomagali pobegniti sosedje in prijatelji. Dan po sultanovem odhodu so pripadniki IS razstrelili njegovo hišo. »Kaj je Islamska država? Oni so nič. Čisti nič. So uničevalci mest in ubijalci ljudi,« je sklenil možakar. Najprej namerava kot učitelj v taborišču nekaj zaslužiti, potem pa obnoviti svoj dom. In zasejati na svojih njivah, ki so že dve leti zapuščene.
