Tiskane izdaje
Bab al Salama, turško-sirska meja – Na mejnem prehodu Oncupinar, tik ob obleganem Azazu, je bilo včeraj tiho in mirno. Turške oblasti so zaprle svojo mejo, a prebivalci Alepa in krajev na severu države, kjer je vse več malih vojn hkrati, še vedno množično bežijo proti Turčiji.
Vozila turške vojske so tik pred mejo zavijala z glavne ceste, ki vodi proti Alepu. Nebo nad le – dobesedno – streljaj oddaljenim Azazom, je bilo prazno. Niso ga preletavali ne ruski ne režimski bombniki. In tudi ne topniški izstrelki turške vojske, ki so teden dni padali po pripadnikih milice sirskih Kurdov YPG. Mejo so v smeri Sirije prestopali le težki tovornjaki, ki so nosili oznake turških in katarskih humanitarnih organizacij. Njihovi vozniki so bili prestrašeni in ne najbolj zgovorni. Na enem izmed tovornjakov so bile naložene peči za kruh. Iz sirske strani so – iz begunskih taborišč, ki ležijo med Azazom in mejo – prihajali posamezni begunci. Meja je uradna zaprta, a begunci, ki že dolgo živijo v taboriščih, in tisti, ki nujno potrebujejo zdravstveno oskrbo, jo še vedno lahko prestopajo. Na travnikih v bližini meje so posedale večje skupine beguncev. Razširjene družine, a večinoma otroci. Niso vedeli, ne kod ne kam. Bili so popolnoma izgubljeni. Med njimi so se pasle koze in star konj. Turški policisti so bolj ali manj le gledali v zrak. Na mejnem prehodu Oncupinar bi naključni obiskovalec včeraj le težko dobil občutek, da je v neposredni bližini ene najpomembnejših frontnih črt sirske vojne. Sirske svetovne vojne.
Meja je uradna zaprta, a begunci, ki že dolgo živijo v taboriščih, in tisti, ki nujno potrebujejo zdravstveno oskrbo, jo še vedno lahko prestopajo. Foto: Elio Germani
»Prihajam iz vasi severno od Alepa. V režimskem letalskem napadu je bila prejšnji teden ubita moja najmlajša hči. Pokopal sem jo v Siriji in zbežal skupaj z družino. Jaz sem bil ranjen. Imam poškodovano glavo,« je gospod Ibrahim pokazal na povite naglavne rane, ki jih je skrival pod kapo. Oskrbeli so ga v bolnišnici v Kilisu na turški strani meji, kjer se je število prebivalcev v času sirske vojne povečalo za 120 odstotkov. Revni Kilis je v petih letih vojne v sosednji državi sprejel več kot 120.000 beguncev in zanje poskrbel po svojih najboljših močeh. Tudi zato je mesto na sirski meji eden izmed letošnjih kandidatov za Nobelovo nagrado za mir. »Lepo so poskrbeli zame. Zdaj pa se moram vrniti v begunsko taborišče na sirski strani. Vsa moja družina je tam,« je povedal brkati možakar, ki so ga šrapneli ošvrknili tudi po obrazu. Imel je, če je to sploh mogoče reči, srečo, da je ostal živ. Rad bi živel v Turčiji, ki trenutno gosti več kot dva milijona sirskih beguncev. A to zdaj ni mogoče.
Približno pet kilometrov od Azaza, enega ključnih bojišč sirske vojne, je bilo včeraj mirno. Foto: Elio Germani
Še pred nekaj dnevi je kazalo, da bo turška vojska po nekaj dneh topniških obstreljevanj sirskih Kurdov s pehotnimi enotami skoraj gotovo zasedla (najmanj) območje med mejnim prehodom in Azazom ter preprečila, da bi strateško zelo pomembno mesto za prav vse v sirsko vojno vpletene igralce, zasedla milica YPG. To bi bila velika strateška napaka, ki bi gotovo povzročila tragedijo (ne)predstavljivih razsežnosti. Sodeč po informacijah naših tukajšnjih virov, so si v Turčiji zaradi pritiska ZDA in Evropske unije ter nepripravljenosti Nata na neposredno vojaško spopadanje z Rusijo, ki bi se v primeru morebitnega turškega posega skoraj gotovo zgodilo, vzeli »minuto odmora«, ki jo je mogoče razumeti tudi v intenzivnem iskanju delujočega premirja na strani glavnih akterjev sirske vojne (in seveda tudi miru).
Prejšnji teden je samo v oseminštiridesetih urah na mejni prehod Oncupinar iz Alepa prišlo okoli 35.000 beguncev. Suleyman Tapsiz, lokalni guverner na turški strani meje pravi, da jih Kilis in okoliški kraji trenutno ne morejo sprejeti. »Naša vrata niso zaprta, a zato, da bi ljudi spustili v Turčijo, zdaj ni potrebe,« je povedal Tapsiz. Med Azazom in mejo – upoštevajoč tudi begunce, ki v taboriščih živijo že dlje časa – je trenutno okoli 140.000 ljudi. Če bo padel Alep, in to se utegne zgoditi prav kmalu, naj bi proti Turčiji v nekaj dneh zbežalo najmanj 600.000 ljudi.
