Tiskane izdaje
Bab al Salama – Turško mesto ob sirski meji se je od mojega prvega obiska pred skoraj štirimi leti dobesedno podvojilo: v velikosti in številu prebivalstva. V mestu, ki se komaj drži skupaj, živi oziroma životari okoli 120.000 sirskih beguncev. Okoli mesta – po taboriščih – pa vsaj še dvakrat toliko. A znotraj Sirije je v begunstvo vsaj enkrat toliko ljudi, kot jih je do zdaj zapustilo državo.
Čeprav je turško-sirsko meja uradno zaprta, jo še vedno prestopajo humanitarni konvoji, trgovci, begunci, ki si ne morejo več privoščiti bivanja v Turčiji, in tudi pripadniki določenih uporniških skupin, ki sem jih včeraj na mejnem prehodu Oncupinar srečal med čakanjem na vrnitev v Sirijo. Dva izmed njih, osemnajstletna pripadnika Sirske svobodne vojske (FSA), sta se na bojišče severno od Alepa vračala po desetih dneh, preživetih v turški bolnišnici. Poskušala sta vzpostaviti stik s svojim poveljnikom v trideset kilometrov oddaljeni Marei. »Napadajo nas z vseh strani. Daeš, režimska vojska, ruska letala, zdaj tudi Kurdi (milica YPG) … Sami smo. Nobene pomoči ni. Borili se bomo do konca,« je dejal eden izmed bolj dečkov kot fantov, ki se ni hotel predstaviti. »Moji prijatelji umirajo. Jaz se borim za domovino,« je komaj izdavil osemnajstletnik.
Iz Turčije je v Sirijo po prekinitvi oskrbovalnih poti proti Alepu v zadnjih deset dneh vstopilo »nekaj sto« pripadnikov različnih sirskih uporniških skupin, ki jih podpira Turčija. Ta želi za vsako ceno preprečiti padec od meje le štiri kilometre oddaljenega Azaza in povezave vseh območij na severu Sirije, kjer živijo Kurdi. Morebitni padec Azaza pa bi tudi pomenil skoraj gotovi padec Alepa.
Betonske pregrade, ki jih Turčija postavlja na sirski meji. Foto: Elio Germani
Vrnitev v Sirijo
Na turški strani meje je na vrnitev v Sirijo včeraj zgodaj popoldne čakalo okoli 80 ljudi, večinoma civilistov. Med njimi je bilo veliko ranjencev in resno bolnih ljudi. Tragedija ljudi, ki so razseljeni znotraj Sirije, je skoraj popolnoma pozabljena, a v opustošeni državi skoraj polovica ljudi ne živi na svojih domačih naslovih. To so ljudje, ki si poti v begunstvo ne morejo privoščiti. Velika ironija zgodovine je, da biti begunec pomeni biti privilegiran.
Veliko Sircev, ki si ne morejo privoščiti bivanja v Turčiji, se vrača v svojo porušeno domovino. Mejo prestopajo tudi borci različnih uporniških skupin. Foto: Elio Germani
Utrujeni in psihično popolnoma skrhani ljudje so na turški strani meje so čakali na dovoljenje za vrnitev v svojo porušeno domovino. Med njimi sta na betonskih tleh sedela dva povsem odsotna dečka. Nenadzorovano sta vrtela glavi. Njune oči so bile hektično begave. Bila sta vidno in globoko travmatizirana, potrebna takojšnje in nujne zdravniške pomoči. Pri sebi sta imela le polivinilasti vrečki. Ostali čakajoči so ju ignorirali.
Medtem ko je na sirski strani meje več kot 100.000 beguncev iz Alepa in severnih predelov države, ki so jih turške oblasti naselile v taborišča v »tamponskem območju« upalo, da bodo čim prej lahko vstopili v Turčijo, je objokani Mohamed Rahmo svojega 16-letnega sina poskušal prepričati, naj vendarle vstane in se pridruži vrsti čakajočih za vrnitev v Sirijo. Mustafa je sedel in molčal. Njegova glava je bila agresivno uprta v tla. Svoj obraz je skrival pred svetlobo. V ruskem letalskem napadu pred dobrim mesecem je namreč v vasici severno od Alepa izgubil levo oko, desno pa je bilo huje poškodovano. Ves njegov obraz je bil opečen. Oče ga je odpeljal v Turčijo. Mustafo so operirali v javni bolnišnici v Gaziantepu, a operacija ni bila uspešna. Oslepel je tudi na desno oko. Z očetom sta odšla še do zasebnega zdravnika, ki pa jim je dejal, da Mustafovo oko lahko »reši« za 4000 dolarjev. A bila sta že povsem brez denarja. Edino, kar jima je ostalo, je bila vrnitev v Sirijo. »Grozno je, a Mustafi ne morem pomagati. Revni smo. Niti v Turčijo ne moremo. Kaj šele v Evropo. Tudi za kruh nimava,« je s težkim srcem pripovedoval Muhamed Rahmo. Mustafa je komaj vstal. Še naprej je zrl v tla. Hlipajoč se je postavil v vrsto, v kateri večina ljudi ni bila pripravljena na pogovor. Vračali so se v vojno. Edini na svetu so bili, ki so vedeli, kaj jih čaka.
