Tiskane izdaje
Seveda je ostalo le pri govoricah, a ljudje so vseeno napolnili ulice osrednjega Istanbula. Mahali so s turškimi zastavami vseh velikosti in prižigali sveče v spomin na žrtve spodletelega puča. Vzklikali so ime predsednika, po prsih udrihali s pestmi nabuhlega nacionalizma in mimoidočim, ki se jim niso spontano in navdušeno pridružili, grozili z udarci in maščevanjem, celo linčem. To so bili drugi ljudje; tisti, ki jih na ulicah nikoli ni bilo veliko videti. Predvsem pa ne slišati. Odzvali so se klicu predsednika, božjih odposlancev in preživetvenega instinkta. Množično. In »okupirali« le navidezni prostor svobode.
Tako je bilo tudi na trgu Taksim in neskončno dolgi nakupovalni ulici Istiklal, »trdnjavah« urbane in progresivne Turčije, ki je v zadnjih dveh tednih doživela morda celo največji poraz po ustanovitvi moderne turške države pred triindevetdesetimi leti.
S tridesetletno izjemno uspešno arhitektko E. in njenim prijateljem Š. (še iz gimnazijskih časov), lastnikom hitro rastočega spletnega podjetja, smo sedli v enega izmed premnogih lokalov. Prvo pivo sta, vidno raztresena in neprespana, popila, še preden sta se dobro usedla.
* * *
»Ne vem več, kaj je moja domovina. Ne vem več, kje živim in kako naj se vedem. Z ljudmi, ki so zdaj na ulici, nimam nič skupnega. Verjamejo v vse, v kar jaz ne. Prav tako nasprotujem pučistom in vojski nasploh. Oni so tisti, ki ubijajo ljudi, vodijo vojne … Zmedena sem. Najraje bi nekam zbežala. Čim prej. Toda počutila bi se kot izdajalka. Zdi se mi, da vseeno moram … moramo vztrajati tu,« je tiho dejalo nežno temnolaso dekle, ki jo je posel za nekaj časa odnesel proti Avstraliji in Rusiji, vedno znova pa jo je v tujini popadlo boleče domotožje. »Vsakič, ko se vrnem domov in z letala zagledam prve obronke Istanbula, se zjočem …«
Glasni molk
E. je obmolknila. Njen glasen molk, stanje duha in telesa milijonov razmišljujočih Turkinj in Turkov, ki so se znašli v navzkrižnem ognju kulturne revolucije in militarizma, so preglasili strumni koraki in vzkliki podpornikov vladajoče Stranke pravičnosti in razvoja (AKP).
»Strah me je. To ni nič novega, a zdaj, po poskusu državnega udara, je vseeno drugače. Zelo drugače. V zraku je konflikt. Hodim po ulici, bolj ob robovih, in čutim sovraštvo. Nikomur nisem ničesar naredila. Živim svoje življenje. Čutim pa, da te ljudi motim. Obnašajo se, kot da je država njihova in samo njihova. Predsednik Erdoğan jim je s svojimi dejanji in besedami dal zeleno luč za takšno vedenje. Poglejte na ulice. To je grozno, to ni moja Turčija. To ni moj Istanbul,« je vrelo iz arhitektke, ki je bila med poskusom puča skupaj s starši in sestro v Bodrumu, letovišču ob Egejskem morju, ki je lani postalo »znano« kot ena ključnih točk begunskih in migracijskih poti.
Med večerjo so v restavraciji začeli zvoniti mobilni telefoni. Ljudje so za dogajanje v Istanbulu in Ankari izvedeli za mizami, s kozarcem v eni in telefonom v drugi roki. Zašumelo je. Dejstva so se nemudoma pomešala z govoricami. »Oče je plačal večerjo in naju z mamo poslal na tržnico. Tam je bila velika gneča. Kupili smo zaloge hrane in na bankomatih dvignili toliko denarja, kolikor smo ga lahko. Odpravili smo se proti Istanbulu. Iskreno? Bilo je razburljivo in zanimivo. Premlada sem, da bi se spomnila zadnjih vojaških udarov. Zanimalo me je, kaj se bo zgodilo. Ko sem videla prve posnetke iz Istanbula in izvedela za nasilje, mi je postalo slabo. Zgrabil me je strah in me do danes ni izpustil. Morala se bom navaditi živeti z njim,« je premišljeno nadaljevala E. in dejala, da je do leta 2010 verjela, da je »Turčija na poti v vesolje«. Raslo je gospodarstvo, ulice so se zabavale, religija je bila še ločena od države, njena generacija je živela (nekajkrat) bolje od generacije staršev, arhitekti so bili na trgu delovne sile iskana in dobro plačana roba. Biti Turek je v svetu končno nekaj pomenilo.
»Očitno smo bili slepi. Bilo nam je lepo in udobno, medtem pa so imeli nekateri svoje načrte. Ko se je začela vojna v Siriji in sem srečala prve begunce, sem vedela, da se je moja mladost končala. Da bo šlo od zdaj naprej – zares. Iluzije so padle, a še vedno se nisem bila pripravljena politično angažirati. Podobno velja za vse moje prijatelje. Bili smo pasivni – razen med protesti v parku Gezi. Pustili smo, da konservativni del turške družbe v celoti zavlada. To je to, kar danes vidiš na ulicah,« je nadaljevala E.
Posttravmatski sindrom
»Ne vem, kaj naj ti rečem. Ne vem, ali naj se sploh pogovarjam s teboj. Nikomur več ne zaupam. Niti prijateljem ne. Tu je zdaj kot v Stalinovih časih. Stene imajo ušesa. Vsi smo izdajalci. Vsi smo sovražniki države. Vsi smo grožnja …« je trpko začel Š. in si na hitro zvil dve cigareti. Oblival ga je pot. Naročil je, tudi to refleksno, že tretje pivo. Nekaj časa je govoril v šifrah in preverjal »teren«.
Obnovili smo lekcijo iz statistike. Že v prvem tednu po spodletelem poskusu vojaškega državnega udara so oblasti aretirale, suspendirale ali odpustile okrog 60.000 ljudi. Častnikov, vojakov, policistov, sodnikov, profesorjev, učiteljev, dekanov, državnih uradnikov, novinarjev … Razglasile so izredne razmere in s posebnim dekretom – začasnost, ki to ni – zaprle skoraj 2500 različnih institucij. Od šol do časopisov. Od bolnišnic do nevladnih organizacij. Čistka je celostna – agresivno in nepovratno spreminja DNK družbe. Mogoče je govoriti o kulturni revoluciji. Bolj pravilno bi bilo govoriti o kulturni kontrarevoluciji, saj je Turčija svojo kulturno revolucijo doživela pred skoraj stoletjem, smo se strinjali.
Ni predaha in ni svežega zraka; ozračje je zadušljivo in tesnobno. Histerija je prekrita – kot vse več ženskih obrazov na ulicah. A hitrega teka po robu živčnega zloma preprosto ni mogoče spregledati. Spodaj je ponor, tisto zgoraj pa se, gravitacija, spušča, obteženo z možnostjo velikega konflikta.
Morda vojne? Pa saj ta že poteka, leto dni. Proti Kurdom na jugovzhodu države in z napadi samooklicane Islamske države. Ne, velike vojne ne bo, bodo pa trpele manjšine. Še bolj kot do zdaj. Tistim, ki bi vojno lahko začeli, ta ne bi ustrezala, sta drug čez drugega govorila E. in Š. Ena stran ima vse. Množico, orožje, motiv, srčnost in podporo »velikega biznisa«. Ta stran ima še nekaj, kar na ulici šteje največ. Nekaj, kar človeka požene v brezkompromisni šprint proti tanku. To je pogum, če smo, skupaj, pravilno prevedli odsotnost strahu pred smrtjo. To je največja, nepremagljiva primerjalna prednost ljudi, ki verjamejo in verujejo. Zahod ne razume. Izobraženost – razsvetljenstvo je slab izgovor za arogantnost – ne razume. Orientalizem slepi.
Borila bi se in trpela le za svoje prijatelje in družino, sta povedala, ne pa za idejo ali Boga. Njun dom ni domovina. Njuna identiteta ni rdeča zastava s polmesecem, ki na stoletja prepišnih ulicah Istanbula zadnjih štirinajst dni vihra le na enosmerni pogon zgodovinske fikcije, mitov, nacionalizma, izključevanja in predsednikovega božjega sindroma.
Dobesedno.
* * *
»Ne spim. Ves čas preverjam novice. To je obsesija, ne morem si pomagati. Zadnji dnevi so bili pošastni … To je krč, ki ne popusti. Nočna mora, iz katere se ne moreš zbuditi. Gledam, berem, poslušam in ne morem verjeti. Prepričan sem le o eni stvari. Nikoli ne bom imel otrok. Vem, kam gre Turčija, edino to vem,« je med pitjem piva pravil Š. in dodal, da so v času, ko je na voljo največ informacij v zgodovini, ljudje najbolj zmedeni.
Informacije so same po sebi prazne, a ko jih začnejo interpretirati tisti, ki vedo vse, nihče pa ničesar ne ve, se sproži pogoltna spirala mnenj, bolj posebnih učinkov, ki laži alkimistično spreminjajo v dejstva. Tudi z neskromno pomočjo medijev, v katerih je hitrost včasih tudi znak počasnosti. Orožje množičnega zavajanja.
Okupacija iluzije prostora svobode
Poslušal sem ju. Lokal se je izpraznil, misli so preskakovale. E. je klicala prijateljice in prijatelje. Vsi so bili doma. V digitalni, vzporedni, utrujajoče in uničujoče varni resničnosti. Na »današnje« ulice, kjer vlada ozračje absolutnega triumfa, zmagoslavje pa nevarno opija, ne mislijo hoditi. S tem so priznali poraz. Vedo, da si morajo pazljivo izbirati svoje bitke. Če sploh. V parku Gezi so jih oblasti pred dobrimi tremi leti zlomile. Erdoğanovi možje so »taktično« počakali, da se je prostor protesta, iluzija turške pomladi, napolnil, potem pa so sprožili prvi val čistk.
Ko je E. govorila o poletju 2013, jo je prevevala nostalgija. Ideja svobode v pretekliku: »Morda so nam nastavili past, v katero smo se ujeli sami. A sovražim teorije zarote, nočem početi tega, kar počno skoraj vsi okoli mene. Dejstvo pa je, da je po Geziju sledil obračun. Takrat se je v izobražen, napreden in urban del prebivalstva naselil strah in nas politično amputiral. Zdaj smo popolnoma nemočni in za to smo krivi tudi sami. Predali smo se brez boja. Bomo zdaj mi postali begunci?«
* * *
Soparna istanbulska noč je podžigala strasti. Po ulicah, ki so bile zaprte za promet, so divjali mladci na motorjih in vihrali s turškimi zastavami. Videl sem kar nekaj oboroženih civilistov. Moja sogovornika sta se nelagodno prestopala. V lastnem mestu sta bila videti kot tujca. Da, tako zelo se je le v nekaj dneh po spodletelem puču spremenil Istanbul. Ljudje so še naprej drli proti središču mesta in mostu čez Bospor. Na večpasovnicah se je promet ustavil. Medtem ko je glasno-tihi del mesta ostal doma, za štirimi stenami, se je preostali del mesta odpravil na ulice in ceste in trobil, kričal in prepeval.
Kot da se je zgodilo nekaj velikega, zgodovinskega. Oboji so vedeli, da je tako. Š. je omenil Iran in letnico 1979. E. je ponovila, da se želi odseliti.
p.s.: Imeni sogovornikov hranimo v uredništvu. Na njuno željo – in zaradi njune varnosti – ju v besedilu nismo poimenovali s polnim imenom in priimkom.
