Tiskane izdaje
Istanbul – Pet dni po spodletelem poskusu vojaškega državnega udara, katerega posledice so raven demokracije v Turčiji potisnile četrt stoletja nazaj, se čistke v vojski, policiji, sodstvu, državnih uradih in – predvsem – šolstvu še stopnjujejo, država pa dobiva vse bolj neprijazen obraz.
Predsednik Recep Tayyip Erdoğan, ki je dolgo napovedoval in »pričakoval« nekaj podobnega državnemu udaru, ničesar ne prepušča naključju. Namesto da bi podporo, ki so mu jo z nasprotovanjem puču pokazali tudi sicer zagrizeni politični nasprotniki, izkoristil za povezovanje razklane in silno občutljive družbe, se je avtoritarni predsednik odločil za »soliranje« in množične čistke. Te iz dneva v dan postajajo bolj absurdne. Do zaključka naše redakcije je bilo aretiranih, odpuščenih ali suspendiranih že več kot 50.000 ljudi. A če je bil prvi val čistk v obračunavanju z nelojalnimi in pučističnimi silami usmerjen proti vojski in policiji, kar je še nekako mogoče razumeti, je drugi usmerjen proti izobraževalnemu sistemu in je v njem zaznati nastavke »kulturne revolucije«.
Turške oblasti so v torek preklicale licence 21.000 zaposlenim v zasebnih šolah. Na ministrstvu za izobraževanje je službo čez noč izgubilo 15.200 zaposlenih – večinoma učiteljev. Državni svet za visoko šolstvo je ob tem izdal zahtevo za odpustitev čisto vseh univerzitetnih dekanov v državi (1577). Oblasti čistke upravičujejo kot obračun s prevratniškimi in zarotniškimi »elementi« v Združenih državah živečega klerika Fethullaha Gülena, nekdaj tesnega Erdoğanovega zaveznika, ki mu pripisujejo skoraj absolutno moč in sposobnosti – seveda na demonski strani (pol)meseca. »Oprostite, toda ta vzporedna teroristična organizacija za nobeno državo ne bo več učinkovito sredstvo. Izkoreninili jih bomo, tako da nobena skrivna teroristična organizacija ne bo več imela živcev za izdajo našega blagoslovljenega ljudstva,« je včeraj izjavil predsednik turške vlade Binali Yildirim, ki se je v nekaj tednih iz relativne anonimnosti prebil v sam vrh turške politike in je med spodletelim poskusom vojaškega državnega udara aktivno vodil turško državo.
Vse naše tukajšnje sogovornike je odziv oblasti v zadnjih petih dneh šokiral. Prav nihče ni pričakoval takšnih »čistk«, ki utegnejo dodobra zamajati ključne državne institucije in sisteme – ti so sicer marsikje že do zdaj delovali po načelu politične in osebne lojalnosti.
Stanje šoka in strah
»Vsi smo v stanju šoka … Bojimo se, kakšna bo prihodnost Turčije, a v nobenem primeru ne bo šlo na bolje. Optimist v meni pričakuje, da bodo vse pomembne položaje v državi zasedli 'lojalisti', uveden pa bo popoln nadzor Stranke pravičnosti in razvoja (AKP). Pesimist v meni se boji, da bodo oblasti propadli puč izkoristile za sredstvo nasilja. Bojim se pogromov nad manjšinami, drugače mislečimi, aktivisti, levico … Obstaja velika možnost nestabilnosti in zaostrovanja kurdskega vprašanja. Vojna … Dogajajo se neverjetne reči,« nam je povedala profesorica Lucie Tungul, ki je bila pred nekaj meseci, dolgo pred pučem, skupaj z devetinštiridesetimi kolegi odpuščena z zasebne univerze, ki so ji oblasti pripisale povezave z državnim sovražnikom številka ena Fethullahom Gülenom. Čistke so se dogajale že prej – s spodletelim pučem so dobile skoraj neverjeten pospešek.
»Tisto, kar vidim, je strah. Ljudje si zdaj ne upajo govoriti. Tudi moji prijatelji … Tiho so in čakajo, kaj se bo zgodilo. Mnogi si želijo v tujino. Ne zaradi varnosti, temveč zaradi morebitnih sankcij. Vsakdo lahko postane tarča. Izginilo je zaupanje. Živimo v zelo nestabilnih časih in v zelo nestabilnem okolju. V polarizirani državi, kjer se krepi desnica, poteka vojna s Kurdsko delavsko stranko (PKK). Smo redne žrtve napadov Islamske države. Na naših mejah divjajo vojne. Vojska je izgubila zaupanje in je zdaj šibka. Naši sovražniki bodo to zagotovo poskušali izkoristiti. Razmere so kaotične in nepredvidljive,« je bila iskrena istanbulska profesorica, rojena na Češkem, ki je ostro nasprotovala poskusu vojaškega državnega udara. Po njenem mnenju nobena vojska ne more prinesti demokracije in miru – nasprotno. Tudi slabo pripravljeni pučisti, ki so ravnali zelo brutalno, bi se morali zavedati, kaj bi za Turčijo pomenil njihov morebitni neuspeh. Puč je bil šokanten, nihče ga ni pričakoval, je povedala. In še danes, pet dni kasneje, motivi pučistov niso znani. Tisti, ki kaj vedo, v strahu molčijo. Vsi drugi ugibajo in, bolj ali manj, streljajo v prazno.
Predsednik, ki čuti utrip ulice
»Politike predsednika Erdoğana ne maram, a bil je izvoljen na demokratičnih volitvah, ne glede na posebne razmere, ki so vladale v času volitev – tu govorim o ponovljenih parlamentarnih volitvah. Nasprotujem vojaškim udarom! To nima nikakršne zveze z demokracijo. To je definicija nasilja kot takega. Erdoğana imajo ljudje radi. Nikakor ne le zaradi islamističnih tendenc. Takšno razumevanje je napačno – pod njegovim vodstvom se je Turčija izjemno spremenila. Postala je pomembna država, kakovost življenja se je močno povečala, on pa je, to mu gre odlično od rok, ves čas nagovarjal tudi male, revne ljudi. Govori brez strahu pred velikimi silami, vsem v obraz pove, kar jim gre, je voditelj, hkrati pa, poznavajoč mentaliteto in srčni utrip ulice, ves čas nagovarja Turčijo, ki jo v Istanbulu in Ankari lahko večkrat spregledamo,« je nadaljevala Lucie Tungul, ki je prepričana, da bo vladajoča stranka skupaj s predsednikom visoko podporo ohranila, dokler bo delovalo gospodarstvo, saj so ljudje »ujeti« v kredite in želijo na vsak način obdržati službe. V primeru recesije, ki jo napovedujejo poznavalci tukajšnjega gospodarstva, to je po ameriško-evropskem vzoru ustvarilo kar nekaj »balonov«, bi Turčija lahko hitro zašla v velike socialne in politične težave.
Reakcija mednarodne skupnosti po spodletelem puču odpuščene istanbulske profesorice ni presenetila. Pričakovala je podporo predsedniku Erdoğanu – Zahod si, vsaj javno, ne more privoščiti rušenja demokratičnih institucij in vladavine prava. A pomembni dnevi šele prihajajo – na čistke in zaostrovanje političnega in družbenega konflikta se bo svet preprosto moral odzvati.
