Tiskane izdaje
Berlin – »Naloge se bomo lotili samozavestno, a tudi z velikim ozirom,« je v schleswiškem Jaglu, kjer domujejo nemška obveščevalna letala tornado, mladi vojaški pilot napovedal skorajšnjo selitev v turško vojaško oporišče Incirlik. Od tam ameriški lovci F-16 in druga letala že napadajo cilje Islamske države v Siriji, jasne strategije za vojno in obdobje po njej pa še ni videti.
Mnoge preseneča hitra in soglasna odločitev Nemčije za sodelovanje v široki vojaški koaliciji proti morilski Islamski državi, saj gre konec koncev za državo, ki je kot dedinja povzročiteljice druge svetovne vojne doslej zelo previdno vstopala v vojaška posredovanja. »Vojna je teror, ki prinaša le še več terorizma,« je v bundestagu navajala prvakinja opozicijske Levice Sahra Wagenknecht, zeleni Anton Hofreiter pa je vladno koalicijo obtožil brezglavega akcionizma. A 445 glasov za vojaško posredovanje vendarle kaže veliko politično soglasje, čeprav je najbrž vsem jasno, da omejitev na izvidniška letala, leteče tankerje in eno fregato ne zmanjšuje nemške izpostavljenosti islamskemu terorizmu. Poznavalci verjamejo, da se je država terorističnim napadom pariškega sloga doslej izognila le z veliko sreče.
Bombardiranje ne zadošča
Kaj se je spremenilo? Z milijonom beguncev samo letos Nemci vedo, da Bližnji vzhod ni več oddaljeno krizno žarišče, dogodki v Siriji in drugod trkajo neposredno na nemška vrata. Islamski teroristi so 13. novembra zadeli srce sredinske Francije, brez katere si Nemčija težko predstavlja svoj miroljubni in dobro stoječi prostor v združeni Evropi. Večina razpravljavcev je zato v bundestagu opozarjala na odgovornost za krizna območja v neposredni evropski soseščini, zaradi hitrega odvijanja dogodkov pa je veliko manj jasno, kako namerava Zahod v resnici zmagati v tej vojni. Veliki večini strategov je jasno, da bombardiranja ne bodo zadostovala, čeprav so morda pogoj vojaškega obračuna s klavci Islamske države.
Nemški tornadi se bodo omejevali na izvidniške lete, s svojimi visokotehnološkimi kamerami in antenami bodo poveljstvu na tleh in zavezniškim letalom v realnem času pošiljali fotografije s terena. Že v Afganistanu so se navadili na grožnje prenosnih protiletalskih sistemov in tudi na žrtve, politika pa zdaj javnost že pripravlja na še hujše. Celo socialdemokratski zunanji minister Frank-Walter Steinmeier, ki je vedno slovel po pomirjevalnem nastopu, govori o Islamski državi kot rakavi rani, ki jo je treba premagati. A kaj to pomeni? »Za zdaj menimo, da se bo zahodna strategija izšla,« je tedniku Der Spiegel izjavil upokojeni general Harald Kujat, prejšnji visoki poveljnik nemških oboroženih in Natovih sil. »Če se ne bo, se bo postavilo vprašanje kopenskih sil.« Nemčija se je doslej zanašala na območne Kurde in jih tudi urila, a vsaj doslej to ni niti približno zadostovalo.
Voditelj kurdske obveščevalne službe Masrur Barzani za časopis Wall Street Journal pojasnjuje, da je Islamsko državo mogoče premagati, a bi zato potrebovali več ameriške vojske in orožja. A se sin predsednika iraške avtonomne regije Kurdistan Masuda Barzanija drugje zavzema za neodvisno kurdsko državo kot protiutež Islamski, česar zagotovo ne bi sprejela Natova članica Turčija. S turških tal poteka tudi velik del sedanjih zahodnih vojaških akcij, kako napeta so nasprotovanja med zavezniki na papirju, kaže tudi domnevna nemška odločitev, da Turčiji ne bodo posredovali svojih obveščevalnih podatkov. Revija Spiegel navaja neimenovane vire, ki se bojijo, da jih bo Ankara uporabila proti Kurdom.
Umikanje v Libijo?
Svoje interese ima na območju tudi Rusija, kar se je že pokazalo ob turški sestrelitvi ruskega vojaškega letala, oster odziv Moskve pa kaže, da so za svojo obrambo pripravljeni na marsikaj. Pri tem ni niti jasno, ali so se zahodne sile naučile vseh lekcij dosedanjih posredovanj v Iraku in Afganistanu, čeprav si je le težko predstavljati, kaj bo, če bodo še naprej ponavljali napake. Predsedniku Baracku Obami vse glasneje očitajo, da je po svoji prvi zmagi na volitvah končal strategijo okrepitev, ki jo je v Iraku in prej Afganistanu izvajal general David Petraeus, potem ko je pomanjkljivo načrtovanje povojne ureditve takoj po invaziji uničilo upanje na mir in sožitje šiitskih in sunitskih Iračanov.
V Berlinu so zdaj vsaj zadovoljni, da z dunajskimi pogajanji že poteka proces političnega dogovarjanja o povojni sirski ureditvi, a bo treba šele videti, če je široka koalicija sposobna poiskati skupne odgovore. Pri tem pa v Siriji sovražnika sploh še niso premagali, a se že širijo govorice, da se vodstvo Islamske države umika v Libijo. Ne čudi, da tudi predsednik nemškega združenja vojakov André Wüstner zahteva okrepitev vojske z do deset tisoč vojaki, potem ko je Nemčija po hladni vojni tako kot številne druge zahodne države stavila na mirovne dividende. Zdaj povečuje tudi posredovanja v Afganistanu, severnem Iraku in Maliju, upanju, da se ne bo treba več vojaško braniti, pa je hud udarec zadala že kriza v Ukrajini. Dokončno jo pokopavajo begunska kriza in teroristične grožnje z bližnjevzhodnimi koreninami.
