Deset mesecev pred izbruhom prve svetovne vojne so v Haagu slovesno odprli imenitno Palačo miru, kjer je danes mednarodno arbitražno sodišče, ki rešuje konflikte in preprečuje vojne. V tistem času je ves svet navdušeno prebiral knjigo Normana Angella Velika iluzija, v kateri je pisec razlagal, zakaj so vojne med civiliziranimi, razvitimi družbami nesmiselne in kontraproduktivne. Leta 1913 je doživela že četrti ponatis. Dvajset let pozneje, bilo je leta 1933, ko je prva svetovna vojna že razdejala Evropo, celina pa se je s političnim vzponom nemških nacionalsocialistov neznosno hitro bližala novi katastrofi, je pisec dobil Nobelovo nagrado za mir. Toda čas je pokazal, da se ni svet nič naučil iz knjige, ki so jo takrat vsi po vrsti prebirali. Vsi, razen politikov.
Vojna, ki je za vselej
Zdaj, ob stoti obletnici prve svetovne vojne in 75. obletnici začetka drugega velikega svetovnega spopada, se v resnici ni mogoče znebiti občutka, da so vojne postale pravzaprav nekakšna stalnica naše konfliktne civilizacije. Ni jim videti konca. Združeni narodi so prvo desetletje novega tisočletja, denimo, razglasili za desetletje kulture miru. V tem času naj bi svet enkrat za vselej obračunal z neznosno kulturo vojn, ki so človeštvu v zadnjih desetletjih in stoletjih prinesle toliko zla, sovraštva in smrti. Nameni so bili žlahtni, toda interesi velikih so jih znova (pre)hitro zatrli. Mir spet ni dobil priložnosti. Še več. Prejšnje desetletje je bilo celo eno najbolj krvavih doslej. Ameriški general William Webster je prostodušno priznal, da takšne koncentracije čet in orožja, kolikor se ga zdaj že več kot desetletje vali po Afganistanu in Iraku, svet še ni videl vse od druge svetovne vojne.
Zdajšnja kriza na Bližnjem vzhodu, kjer vse gori, je pravzaprav neposredna posledica ameriškega naskoka na Kabul in Bagdad. O tem je že pred časom pisal marca umrli Jonathan Schell, nekdanji poročevalec New Yorkerja iz vojne v Vietnamu, kasneje pa profesor na Princetonu, ki je takoj po 11. septembru posvaril pred »pravo Niagaro vojn«, ki jih znata sprožiti afganistanska in iraška avantura.
Zdi se, da je bil enajsti september v resnici izjemna priložnost »za ščuvanje psa, ki je v vsakem od nas«, je v svojih nesmrtnih Pismih proti vojni zapisal Tiziano Terzani. Ameriška vojna proti terorju je namreč na široko odprla pandorino skrinjico zla. Ena vojna je rojevala drugo. Rusija je zravnala z zemljo Čečenijo, grobo kaznovala neposlušno Gruzijo in okupirala del Ukrajine. Izrael je to poletje že tretjič zapored grozljivo kaznoval Gazo. Kitajska je vojno proti terorju izkoristila za obračun z muslimanskimi Ujguri iz Xinjianga. Kultura miru nima več domovinske pravice v tem podivjanem svetu, ki bo z vojnami enkrat uničil samega sebe.
Prazne besede o miru
A politika kljub temu nenehno vzneseno govori o miru. Spominjam se nastopa nekdanjega nizozemskega premiera Jana Petra Balkenendeja pred leti v Strasbourgu. Takrat je ponosno citiral slavnega rojaka Erazma Rotterdamskega in druge evropske filozofe, ki so mir postavljali za najvišji cilj evropske politike. Toda pri izbiri poante svojega imenitnega govora ni imel najbolj srečne roke. Visoko pesem miru je namreč pel ravno v času, ko je bilo skoraj pol Evrope vpletene v dve vojni hkrati. V tisti v Afganistanu in Iraku.
Kakšen mir je imel torej Balkenende takrat v mislih? Od kod takšna nekritičnost evropske in s tem kajpak tudi slovenske politike, ki je brez vsakršnih pomislekov kimala vsemu, kar so si takrat izmislili Američani? S svojo gorečo voljnostjo so zgolj ponavljali napake svojih predhodnikov izpred sto let, ko so obupano stokali, da se vojni preprosto ni mogoče izogniti.
A politika pri tem seveda pozablja, da je vojna pravzaprav vedno prevara. To je na lastni koži občutil ameriški general Smedley Butler, ki je v eni svojih knjig pošteno zapisal: »Vojna je prevara. Prevaro je najlažje opisati kot nekaj, kar ni tisto, kar se zdi večini ljudi. Samo majhna skupina poznavalcev ve, za kaj gre. Vodi jo peščica na račun množic ...!«
Krepimo se z moralo,
Tiste, ki svet nenehno pehajo v vojne, je zato treba obtožiti dveh stvari. Najprej nerazumljivega nezavedanja, kako uničujoče so vojne in koliko gorja prinašajo. In drugič: pomanjkanja poguma upreti se tistim, ki širijo laži, da je vstop v vojno edina možnost. To preprosto ni res. Izbira vedno obstaja. Med vojno in mirom. In mir je vedno veliko boljša opcija. Le priložnost mu je treba dati.