Tiskane izdaje
V največje sirsko mesto in ključno bojišče »sirske svetovne vojne« se je v tednu dni, kolikor že traja sila krhka prekinitev ognja, vrnil približek normalnosti. Ljudje so se prvič po skoraj štirih letih – spopadi v Alepu so izbruhnili julija 2012 – sprehodili po opustošenih ulicah. Odprlo se je nekaj trgovin. Življenje je pokazalo svojo neskončno voljo.
Najstarejše stalno naseljeno mesto na svetu je preživelo vse viharje zgodovine. Čisto vse. Skoraj obglavila ga je sedanjost – v nekaj manj kot štiri leta trajajočih spopadih za nadzor nad mestom med različnimi uporniškimi skupinami in vladnimi silami, ki so po mestu (zadnjega pol leta tudi z intenzivno rusko pomočjo) nepretrgoma tolkle z vojaškimi letalstvom in »bombami-sodi«, je bil uničen velik del Alepa. Huje poškodovana je bila znamenita mestna trdnjava, uničena je bila zgodovinska pokrita tržnica (suk), porušen je bil čudoviti pravokotni minaret Velike mošeje. Do tal porušenih je bilo več mestnih četrti, kjer danes živijo le še duhovi agresivno preteklih časov, ki jim je vojna sedanjost odvzela možnost selektivnega, romantičnega spomina.
Toda največja cena, ki jo je plačala trgovska prestolnica Bližnjega vzhoda in ena ključnih postaj Svilne poti, je bila človeška. V mestu je tik pred izbruhom najbolj krvavega konflikta našega časa živelo nekaj več kot dva milijona ljudi. Danes v še predvčerajšnjim veličastnem mestu životari le še okoli pol milijona ljudi. Ostali so zbežali. Najprej na podeželje. Potem v Turčijo, od koder jih je več deset tisoč po balkanski begunski poti krenilo proti Evropi. Ogromno prebivalcev mesta, o katerem je bil režim predsednika Bašarja al Asada prepričan, da ga bo brez večjih težav obdržal pod svojim brutalnim varnostno-obveščevalnim nadzorom, ker pa mu to ni uspelo, je bilo uničevalno maščevanje še tolikanj bolj srdito, je ostalo ujetih v severni Siriji.
Tudi spomini so le še spomini
Po dolgih tednih ruskih letalskih napadov na četrti, ki so pod nadzorom uporniških skupin, je pred prekinitvijo ognja proti turški meji iz Alepa in bližnjega podeželja v zadnjem mesecu zbežalo skoraj 140.000 ljudi, ki jim Turčija ni dovolila vstopa v državo, zato ujeti pred mejo že štirinajst dni ne morejo ne naprej ne nazaj. Ruski bombniki so sirski vladni vojski omogočili, da je prekinila ključne oskrbovalne uporniške poti in začela mesto počasi obkoljevati. Število »zasilnih izhodov« se je skrčilo na minimum. »Vojna se lahko nadaljuje kadar koli. Do ofenzive lahko pride v naslednjih štiriindvajsetih urah,« je iz Alepa sporočil Amar Abu Ahmad, upravitelj lokalne humanitarne organizacije Sham Humanitarian.
Popolnoma jasno je, da bodo ob morebitnem »padcu« prekinitve ognja in posledične neuspešne splavitve mirovnih pogajanj, ki naj bi se začela 9. marca, sirske režimske sile z rusko in iransko vojaško podporo krenile v ofenzivo, katere cilj bo dokončna zasedba mesta, ki se nikoli ni predalo: mesta, ki je vedno živelo svoje, multikulturno, odprto, globalno, hitro življenje.
Odločilno bojišče sirske vojne
Toda nekateri prebivalci največjega sirskega mesta so se, takoj ko je bilo to mogoče, kljub enormnemu tveganju vrnili na svoje porušene domove. Na ostanke svojih domov. »Vračam se. V Turčiji nisem mogel zdržati. Alep je moj edini dom. Nikoli se ne bi mogel navaditi na življenje v begunstvo; v tujini. Vem, da lahko kadar koli umrem. Pripravljen sem sprejeti tveganje. Velik del moje družine ni nikoli odšel iz mesta …« mi je dejal Samir, 25-letni študent strojništva na alepski univerzi, ki bi se domov vrnil tudi, če bi se boji nadaljevali. Podobno mi je v Kilisu na turški strani meji dejala 24-letna Malek, ki v sirskem družabnem centru begunce uči angleščino. »Iz Alepa smo zbežali šele pred petimi meseci. Živeli smo v četrti, ki je pod nadzorom vladnih sil. Bili smo sorazmerno varni. Toda iz naše četrti je Asadov režim s topništvom ves čas obstreljeval uporniške položaje. Iz naše četrti so uničevali moje mesto. Hrup je bil neznosen. Moji punčki sta ves čas jokali. Morali smo oditi. A vrnila se bom takoj, ko bo mogoče. Alep je moje življenje,« mi je v ponedeljek povedala Malek, ki bi rada v svojem mestu zaključila študij angleškega jezika in literature.
Alep = življenje. Bolj jasno kot so to v tednu dni prekinitve ognja pokazali njegovi preostali prebivalci, to preprosto ni mogoče narediti. Po številnih četrteh so ljudje sredi razkosanih ulic postavili stole in mize ter poskušali pričarati vzdušje starih čajnic in kavarn. Ženske so v parkih sadile zelenjavo. Moški so kopičili zaloge hrane in vode, ki je v mestu primanjkuje že dve leti. Otroci prvič po dolgih letih niso bežali, ampak so se igrali. Trgovci so poskušali vsaj malo znižati cene, ki jih sicer narekujejo krvoločna in razčlovečena pravila »vojne ekonomije«. Mnogi so poskušali vsaj za silo urediti grobove svojih med vojno ubitih sorodnikov, ki so jih pokopali v parkih in vrtovih. Ali kot je lokalnim novinarjem povedal Mosab Kalaf, kmetijski inženir iz Alepa, ki je minuli vikend prvič po dolgem času odšel v javni park in posadil solato, krompir in peteršilj: »Praktično ves prostor v parku, ki ni bil uporabljen za pokop mučenikov, je zdaj namenjen pridelovanju hrane.«
