Z manj denarja do veliko več učinka

Globalni način obravnave beguncev je kaotičen, drag, tvegan in za večino ljudi ne pomeni rešitve. Z manj denarja je mogoče vzpostaviti sistem, ki bo v prid tako posameznikom, ki potrebujejo mednarodno zaščito, kot državam.

S skupino skoraj 80 sodelavcev, tudi predstavnikov nevladnih in mednarodnih organizacij ter šestih vlad, je James C. Hathaway, profesor mednarodnega prava na michiganski univerzi, pet let pripravljal načrt, kako se lotiti begunske krize. In to tako, da bo načrt učinkovitejši za vse – prosilce, sprejemnice, za bogati sever in veliko bolj prikrajšan jug.

Kaj je narobe s sedanjim pristopom do begunskega vprašanja?

Ne le, da ne deluje dobro, ampak je povsem napačno zastavljen. Disfunkcionalen. Ljudje bežijo pred bombami tako, da tvegajo življenja na barkačah, ko pa končno pridejo na meje držav, ki naj bi jih – kot so se zavezale s podpisom ženevske konvencije – zaščitile in jim dale azil, pa se morajo spopasti z obupnimi razmerami in ponižujočim ravnanjem. Večina beguncev želi biti sposobnih skrbeti sami zase in prispevati v družbo, ki je postala njihova. A je skoraj polovica vseh beguncev na svetu ujeta v blatnih taboriščih, kjer so izolirani in brez možnosti, da bi si kakorkoli lahko pomagali.

V razvitem svetu porabimo zdaj več denarja za to, da procesiramo in skrbimo za 15 odstotkov globalne begunske populacije, kot je na razpolago za 85 odstotkov beguncev, ki so v manj razvitih državah. Samo Velika Britanija za vzdrževanje svojega azilnega sistema na leto potroši več, kakor ima na razpolago OZN za deset milijonov dolgotrajnih beguncev, ki povprečno že več kot 17 let čakajo, da se njihov položaj oziroma status reši.

Kako bi se vi lotili zadeve?

Ženevska konvencija je ustrezen dokument, ki ga ni treba spreminjati, pogovarjati pa se moramo o njeni implementaciji.

Zamislili smo si sistem, pripravljen po zavarovalniškem modelu. Države bi se vnaprej dogovorile o svojem deležu odgovornosti in finančnih obveznostih, premije bi vplačevale mednarodni agenciji. UNHCR bi bila za to ustrezna. Begunce in denar zanje pa bi porazdelili sorazmerno s temi kvotami.

Prvi korak bi morala biti odstranitev ovir za dostop do meja. Zdaj vlade vlagajo denar v postavljanje ovir. Najbrž bi bilo to mogoče spremeniti, če bi vzpostavili koncept, po katerem bi ločili kraj prihoda od kraja zaščite. Če ne bi bilo posledic za državo, kamor begunec pride, ampak bi bil to zgolj kraj, kjer bi vstopal v mednarodni sistem, ta država ne bi imela potrebe po ovirah.

Kako bi to potekalo?

Predlagam poenostavljen sistem. Prosilčevo vlogo za azil bi obravnavala mednarodna agencija z uporabo determinacije skupinskega statusa. Ne potrebujemo štiri ali pet let trajajočega procesa, ki povprečno stane 30.000 evrov, za to, da ugotovimo, da je neki Sirijec begunec. To je zelo veliko denarja za uradnike, svetovalce, pravnike, nikakor pa ni denar namenjen beguncem.

Hitro identificiramo begunce, preverimo varnostne zadržke in jih preselimo na kraj zaščite v času trajanja tveganja. Najbolj smiselna za to obdobje je nastanitev v regiji, tudi zaradi kulturne kompatibilnosti, za to obdobje.

Dobra stran tega, da je kraj vstopa kraj vključitve v mednarodni sistem, ne pa nujno tudi kraj, kjer boš ostal, je ta, da bo to zelo omejilo tihotapljenje, prav tako bi zmanjšali možnosti, da bi azilni sistem zlorabili ekonomski migranti, saj ti nikoli ne bi vedeli, kje bodo končali.

Zelo ste kritični predvsem do taborišč.

Po tem, ko bi potrdili identiteto in jih varnostno preverili, ne bi bilo omejevanja svobode gibanja, kar je koristno tudi za države sprejemnice. Po eni od študij je v Ugandi 21 odstotkov urbanih beguncev ustanovilo podjetja, kar 40 odstotkov zaposlenih v teh podjetjih pa je ugandskih državljanov. To je sinergija, ki jo moramo promovirati.

Zdaj so na udaru predvsem revne države.

Drži in po tem modelu bi jim bila zagotovljena stabilna finančna pomoč, ne pa da mednarodna skupnost od njih zahteva, da držijo odprte meje za sprejem prebežnikov, potem morajo pa prosjačiti. Gostijo več kot 85 odstotkov vseh beguncev. Samo Kenija je sprejela več beguncev kot cela EU.

Prav tako bi jih dolgoročno razbremenili. Zdaj se približno tretjina beguncev vrne domov v šestih letih od prošnje za azil, približno tretjina se jih integrira v lokalno okolje, za preostalo tretjino pa bi se morala mednarodna skupnost zavezati za možnost preselitve po šestih letih.

Ekonomisti računajo, da bi model z mednarodno odobritvijo statusa, selitvijo beguncev med trajanjem tveganja, finančno podporo državam in nekakšnimi start-up štipendijami za ekonomsko neodvisnost beguncev lahko deloval z manj denarja kot zdaj porabimo za azilni sistem, ki je namenjen samo podpori 15 odstotkom beguncev na razvitem severu.