Tiskane izdaje
Štiri mesece po začetku koalicijskih napadov na cilje Islamske države razmere »na terenu« niso bistveno drugačne kot pred oblikovanjem (še ene) mednarodne vojaške povezave. Ozemlje pod nadzorom IS, ki sega od Alepa do predmestij Erbila, ni dosti manjše kot avgusta. Islamisti še vedno oblegajo mestece Kobani na meji med Turčijo in Sirijo, napadajo položaje kurdskih sil v severnem Iraku, obvladujejo velik del sirskih naftnih polj in črnega naftnega posla ter brez težav obvladujejo drugo največje iraško mesto Mosul in strateško ključno iraško provinco Anbar.
Koalicijski napadi na cilje Islamske države so do zdaj sicer preprečili dokončen padec Kobanija, delno zavarovali iraško pogorje Sindžar in iraškim vladnim silam omogočili ponoven prevzem nadzora nad pomembnim jezom blizu Mosula, a IS je danes le malenkost šibkejša, kot je bila poleti. Skrajna sunitska milica se še vedno »kadrovsko« krepi, saj je turško-sirska meja še vedno precej prepustna, odprti pa so tudi drugi kanali vstopa v Sirijo in Irak. Islamski državi se je v zadnjih mesecih pridružilo tudi več drugih islamističnih skupin.
Iraške vladne sile, ki so z nekompetentnostjo, slabim vodenjem in odsotnostjo »nacionalnega« motiva precej prispevale k junijskemu islamističnemu blitzkriegu, so v neposrednih spopadih z IS bolj ali manj nemočne. V ključnih bitkah »na tleh« iraška vojska lahko deluje le v zavezništvu s kurdskimi borci (pešmergami) in pripadniki različnih enot iranske vojske, ki so iz tedna v teden bolj prisotne v Iraku. Kljub temu da uradni Teheran soupravlja politiko Bagdada, se iranski vojaki do zdaj skoraj niso povezovali z uradnimi iraškimi formacijami, pač pa so se povezali s šiitskimi milicami, med drugim tudi nekdanjimi »odredi smrti«, ki so v sekatško motiviranih spopadih s skrajnimi suniti veliko bolj učinkoviti - in tudi krvoločni - od vladnih sil.
Iranci udarili s starimi ameriškimi letali
Ključne vojaške operacije na terenu po informacijah iz Bagdada usmerjajo iranski generali. Med njimi ima najbolj pomembno vlogo Kasem Solejmani, vodja posebnih enot Al Kuds (del elitne Republikanske garde), ki ne skriva svoje prisotnosti v Iraku. Kamere so ga večkrat ujele neposredno na bojiščih. V Irak že dlje časa prihajajo tudi večje količine iranskega orožja.
Medtem ko so Iranci skupaj s Kurdi s severa države ključna podpora iraškim vladnim silam na tleh, so do zdaj »na nebu« največ bojnih operacij izvedla koalicijska letala na čelu z Združenimi državami, ki so v Irak tri leta po uradnem umiku poslale tudi dodatnih 1500 vojaških inštruktorjev. Koalicijski napadi se do zdaj geografsko niso prekrivali z akcijami, v katerih sodelujejo iranske enote, a ni bilo dvoma, da se glede strategije boja proti Islamski državi ameriški in iranski obveščevalci če že ne usklajujejo, pa vsaj obveščajo. Tudi zato je zares težko verjeti, da Iranci Američanov kljub uradno tako rekoč neobstoječim in sovražnim odnosom niso obvestili o svoji »samovoljni« priključitvi letalskim napadom na Islamsko državo, ki naj bi jih izvedli s starimi ameriškimi letali F4-phantom.
Iranska vojska je kategorično zanikala sodelovanje z Američani. Namestnik poveljnika iranske vojske Masud Džazajeri je - kljub videoposnetkom, ki govorijo drugačno zgodbo - danes med vrsticami zanikal, da so Iranci dejansko bombardirali cilje v sosednjem Iraku: »Islamska republika Iran obtožuje Združene države za glavni vzrok nemira in problemov ter za teroristične aktivnosti IS v Iraku.«
V zadnjih mesecih, ko so se razmere na Bližnjem vzhodu izjemno zaostrile in celotna regija hodi po robu velikega (ne le) sektaškega spopada, se je zdelo, da poskuša Iran kljub aktivni vlogi v krvavi sirski vojni, kjer neomajno podpira predsednika Bašarja al Asada, igrati sorazmerno »racionalno vlogo« in da se ne bo pustil fizično potegniti v vojno. Če so Iranci nad Irak dejansko poslali svoja letala, se bo Teheran težko »potegnil nazaj«. To je slaba novica.
Poskus atentata na iranskega veleposlanika v Sani
V jemenski prestolnici se je samomorilski napadalec z avtomobilom, polnim eksploziva, razstrelil ob vhodu v rezidenco iranskega veleposlanika Hoseina Niknama. V napadu so bili ubiti najmanj trije ljudje. Več ljudi je bilo ranjenih. Veleposlanik islamske republike - Iran je s podporo šiitskim upornikom, ki so septembra prevzeli nadzor nad Sano, odigral pomembno vlogo v jemenski zamolčani državljanski vojni - v napadu ni bil poškodovan.
Odgovornosti za napad do konca naše redakcije ni prevzel še nihče, a kaj dosti dvomov o tem, da za napadi stoji lokalna podružnica Al Kaide, ni. Jemen je sicer še eno bojišče bližnjevzhodne hladne vojne, v kateri se za prevlado v regiji s pomočjo zunanjih sil spopadata sunitska Saudska Arabija, ki je Jemen »dojema« kot svojo kolonijo, in šiitski Iran.
