Tiskane izdaje
Po osmih dneh obleganja so pripadniki Islamske države včeraj zvečer v celoti zasedli Palmiro, puščavski arheološki biser iz časov Rimskega cesarstva. Islamisti grozijo, da bodo uničili bogato zgodovinsko dediščino, a sirski aktivist, s katerim so se danes pogovarjali, nas je opozoril, da so zdaj najbolj pomembna človeška življenja. »Gre za preživetje,« je sporočil iz Palmire.
»Razmere v Palmiri so strašljive. Pripadniki Islamske države hodijo od vrat do vrat in iščejo tako režimske vojake kot aktiviste. IS od srede zvečer v celoti obvladuje mesto, predmestja in vso bližnjo okolico. Neposrednih spopadov ni več. V zadnjih štiriindvajsetih urah vladne sile bombardirajo položaje IS, slišali pa smo, da so v eni izmed sosednjih vasi uporabili klorin. Ljudje, ki so ostali v Palmiri, so prestrašeni. Ostajajo na svojih domovih,« nam je v telefonskem pogovoru povedal sirski aktivist, ki se zaradi osebne varnosti ni želel predstaviti. Ravno aktivisti so v Palmiri, ki se nahaja 210 kilometrov severovzhodno od Damaska, namreč najbolj ogroženi - ujeti so med dvema ognjema. Med režimom in Islamsko državo.
Pripadniki IS so mesto zasedli brez hujšega odpora vladnih sil. V današnjih popoldanskih urah so se skrajni islamisti po poročilih prič vozili po mestu in lovili svoje resnične in namišljene sovražnike. Že v zgodnjih jutranjih urah so zasedli bližnje vojaško letališče in dve večji naftni polji (al Hail in Arak), kar jim omogoča terensko »samopreskrbnost«. Po do zdaj še nepreverjenih informacijah naj bi islamisti osvobodili tudi več sto zapornikov iz zloglasnega režimskega zapora Tadmur, ki je že davno pred vojno »slovel« po brutalnem mučenju in izvensodnih eksekucijah nasprotnikov režima Bašarja al Asada.
Tragedija sirskih aktivistov
Vladni tiskovni predstavniki in vrh sirske vojske je danes javno širil informacije, da je bila večina prebivalstva evakuirana iz antičnega puščavskega mesta. A to po besedah našega sogovornika v Palimiri niti približno ne drži. Nasprotno. »To je laž. Velika laž. V Palmiri je trenutno okoli 70.000 ljudi. Med njimi je veliko beguncev, ki so v mesto v zadnjih treh letih pribežali pred vladnim nasiljem. Predvsem iz Homsa in Deir el Zour. Oni nimajo več kam bežati. Iz Palmire se zdaj sploh ne da več bežati. Cesta proti Homsu, najbližjemu velikemu mestu, je smrtno nevarna. Povsod je polno min. Družina, ki sem jo poznal, je pred dvema dnevoma med begom zapeljala na mino. Vsi so umrli,« je povedal aktivist, ki je ves čas vojne živel med Sirijo in Turčijo. V osmih dneh spopadov za mesto je bilo ubitih več sto ljudi.
Boji se, da bo Islamska država, za katero zasedba Palmire pomeni veliko strateško zmago, v naslednjih dneh izvedla maščevalni pohod, hkrati pa je prepričan, da bodo režimske sile nastali varnostni vakuum poskušale izkoristi za udejanjenje svojih ciljev - torej dokončnega uničenja vseh protirežimskih skupin, ki niso povezane z Islamsko državo. Po njegovih besedah je iz Palmire, »puščavskega bisera«, brez boja zbežalo veliko sirskih vojakov, a veliko jih je - ker niso imeli kam - v mestu tudi ostalo. »Zbežali so - in to prvi - vsi visoki častniki. Ni prvič, da se je zgodilo kaj takega. Govorjenje o uspešni evakuaciji mesta bodo oblasti v Damasku poskušale izkoristiti za alibi za letalske napade,« je nekaj ur po padcu enega najbolj pomembnih »muzejev na prostem« v roke skrajnih islamistov pogovor nadaljeval naš sirski sogovornik.
Letalski napadi so se začeli, ko je bila IS že tik pred mestom
Tudi on se čudi, kako je mogoče, da do vladnih letalskih napadov na prodirajoče enote Islamske države ni prišlo že prej. Konvoj več deset vozil IS se je do predmestij Palmire tako rekoč nemoteno pripeljale po glavni puščavski cesti, na kateri praktično ni bilo prometa, njihovi premiki (in nameni) pa so bili popolnoma predvidljivi. A tudi to ni nič novega: na ta način je skrajna sunitska milica osvojila tudi Mosul, drugo največje iraško mesto.
»Kolikor čudno bo že to zvenelo ... Edina dobra stvar pri vsem skupaj je, da se je v svetovnih medijih danes končno začelo govoriti o usodi ljudi in ne arheoloških najdb. Seveda nas vse skupaj skrbi za usodo antične Palmire, a zdaj gre le še za preživetje. Prebivalci Palmire trpijo. Iz ure v uro je slabše. Vladne sile so izklopile elektriko. V mestu ni več vode. Ker ni elektrike in nafte, ljudje ne morejo več uporabljati niti lokalnih vodnjakov. Mestne pekarne so zaprte. Moke je zmanjkalo že med obleganjem, ki je trajalo osem dni. Ni kam bežati. Ljudje so ujeti,« je za Delo povedal sirski aktivist. Podobno meni tudi njegov kolega, ki mu je pravočasno uspelo pobegniti v Turčijo. »Zdaj nas ne smejo skrbeti ruševine. Zdaj nas mora skrbeti usoda ljudi.«
***
