Tiskane izdaje
Dunaj – Sredi avgusta so se Ljubljančani začudeno spraševali, zakaj po starem delu mesta visijo nacistične zastave. Postavili so jih zato, ker sta televiziji ORF in ARD snemali film Mi smo živi, ki pripoveduje zgodbo o tem, kako so leta 1938 čez jugoslovansko ozemlje bežali judovski otroci z Dunaja. Med njimi je bil tudi takrat 13-letni Ari Rath, pozneje dolgoletni glavni urednik izraelskega dnevnika Jerusalem Post.
Potem ko ste v Ljubljani obiskali prizorišče snemanja filma, ste za avstrijske medije izjavili, da vam to ni obudilo le spominov na tiste grozljive čase, ampak vas je tisti čas spomnil na to, kar se zdaj dogaja z begunci v Evropi.
Ne morete reči, da je to zdaj isto kot leta 1938, ko sva z bratom bežala v Palestino pred gotovo smrtjo. So podobnosti, saj so med begunci tudi ubogi prišleki, ki bežijo pred pokoli islamskih skrajnežev, a večina sedanjih prosilcev za azil prihaja z južne, revnejše poloble v upanju, da jih čaka lepše življenje na severnem delu sveta. Nemogoče je, da bi hermetično zaprli meje, kakor se nadejajo Madžari, ki so zgradili tisto dolgo ograjo na meji s Srbijo. Ne morete zapreti meja bogatega severa pred revnimi pribežniki z juga, saj je njihova volja do preživetja tako močna, da bodo naredili vse, da bi prišli sem.
Pri vsem tem me res razburja to, da tudi v mojo državo Izrael, ki je nastala kot država beguncev in so jo zgradile žrtve nacističnega holokavsta, poskuša čez egiptovski Sinajski polotok priti na tisoče afriških beguncev iz Somalije, Sudana, mi pa gradimo ogromno ograjo, da bi jim to preprečili. Tiste, ki se vseeno uspejo prebiti, pa zapiramo v taborišča. To je grozno! Celo v Izraelu se nismo pripravljeni učiti iz preteklih izkušenj. Živimo v svetu, ki izgublja človečnost.
V časniku Haaretz so pred dnevi pisali o tem, da se zdaj v Evropi zelo zanimajo za izraelske ograje, ki bi jih radi postavili tudi pri sebi.
To je zelo žalostno. Kot Izraelca me to nadvse jezi in sem zelo kritičen do politike sedanje izraelske vlade.
Ali ne spominja sedanja kriza na tiste krute čase, ki ste jih uspeli preživeti, tudi po tem, da se zahodne države podobno kot takrat izgovarjajo, da so »polne«, da ne morejo sprejeti »ekonomskih migrantov«. Ali ni bil Hitler na začetku pripravljen Jude izgnati, a jih nihče ni hotel sprejeti?
Da, najbolj slavni po tem so bili Švicarji. Od takrat izvira izraz »ladja je polna«, nočemo nobenega Juda več. Z bratom sva Dunaj zapustila novembra 1938, osem mesecev po »Anschlussu«, ko je Avstrija postala del nacistične Nemčije. Pred tem so na Dunaju odprli posebni migracijski urad za Jude, kar je bila genialna ideja, saj nam ni bilo treba čakati tedne ali mesece po raznih uradih po vsem mestu, da bi dobili potne liste.
Tam je bila ogromna hala, kjer je stalo več kot ducat miz z uradniki, ki so zelo hitro opravili svoje delo in nam dali posebne nemške potne liste, na katerih je bila na prvi strani ogromna rdeča črka J – Jud. Tega si ni izmislil gestapo, to so zahtevali Švicarji. Ti so rekli: »Mi smo nevtralni. Nemški državljani lahko pridete k nam na obisk, nočemo pa vaših judovskih emigrantov.«
Mimogrede, zadnji uradnik, zadnji SS oficir, ki je še preveril naše potne liste, je bil Adolf Eichmann, čigar prva pomembna dolžnost je bila, da v čim krajšem času spravi čim več Judov iz Avstrije. Ta je takrat celo sodeloval s sionističnimi organizacijami in jim pomagal organizirati ilegalne prevoze z ladjami po Donavi do Črnega morja, skozi Bospor do Haife. Samo da bi se znebil Judov.
Dokler Italija ni vstopila v vojno, je bila čez njeno ozemlje še edina pot za bežanje Judov. Ko so se zaprla vsa vrata, so se januarja na zloglasni konferenci Wansee nacisti odločili za »dokončno rešitev judovskega vprašanja« oziroma da bodo vse evropske Jude poslali v taborišča smrti na vzhod na okupirano Poljsko. Mimogrede, sklepe te konference je pisal Eichmann.
Taborišča smrti so tudi obdajale žice in vojska. Foto Reuters
Ko ste pred 77 leti bežali, so vam pomagali dobri ljudje, ki bi jih zdaj najbrž imenovali »kriminalni tihotapci«, tako kot tiste štiri Avstrijce, ki so jih prijeli na Madžarskem, ker so hoteli z osebnimi avtomobili prepeljati begunce.
To je zato, ker imajo sami Madžari obupen odnos do tega. A takrat, ko smo mi bežali, na žalost ni bilo veliko Avstrijcev, ki bi hoteli pomagati. Nekaj jih je bilo pa vseeno. V gledališki predstavi Zadnje priče [»dokumentarna« dramska uspešnica Dorona Rabinovicija o usodah preživelih dunajskih Judov v holokavstu, ki so jo predvajali v dunajskem Burgteatru], v kateri se tudi sam pojavljam, nastopa gospa, ki opisuje, kako je avstrijski umetnik, ki je poznal njenega očeta, celo vojno skrival njo in njeno mamo. Ko so mu hoteli po vojni slovesno vročiti priznanje izraelske države, je prosil, če lahko počakajo še nekaj let, da se upokoji, ker se je bal, da bo izgubil stranke, če bodo izvedele, da je pomagal Judom v času nacizma. Tipična avstrijska zgodba.
Zdaj se zdi, da so se Avstrijci glede odnosa do »nebližnjih« od takrat spremenili, če jih primerjamo na primer z Madžari.
Kot sem že rekel, svet izgublja človečnost in pozablja na lastne izkušnje. Leta 1956 je Avstrija odprla meje za tisoče madžarskih beguncev. Res je, da se nekaj počasi spreminja. Pred dnevi so bile na Dunaju demonstracije za bolj človeško obravnavanje beguncev, na katerih se je zbralo več kot 20.000 ljudi. So pozitivni znaki. Potrebna je bila strašna tragedija, smrt 71 ljudi v opuščenem tovornjaku, da je premaknila razmišljanje ljudi. Zavest ljudi se prebuja počasi. V tem trenutku se zdi, da je mogoča pozitivna sprememba.
Ste prepričani? Ali ni to le ozaveščena in glasna manjšina, hkrati pa v Avstriji obstaja tiha večina, ki temu nasprotuje in bo v znak protesta glasovala za svobodnjake?
Tudi to je mogoče. Bomo videli. Mogoče se bo zavest ljudi do volitev, ki še niso tako kmalu, le premaknila. Avstrijci tradicionalno nikoli niso marali prišlekov in beguncev, a ne pozabite, da je eden od razlogov, zakaj je Dunaj tako večnacionalno in multikulturno mesto, ta, da so sem po vojni pripeljali ogromno ljudi, ki so obnovili porušeno mesto. Bili so dobri, ko so jih potrebovali, in večina jih je tu ostala. Potem, ko jih niso več rabili, so postali moteči. Tako kot v Izraelu, kjer so bili Palestinci sprva dobri, ko so jim gradili hiše, potem pa ne več.
Če bi vas zdaj evropski voditelji vprašali, kako rešiti sedanjo begunsko krizo, kaj bi jim odgovorili?
Za kaj takega bi potrebovali velike državnike, kakor sta bila po vojni nemški kancler Konrad Adenauer in izraelski premier David Ben-Gurion, ki sta uspela narediti nekaj, kar se je zdelo nemogoče, danes pa je Nemčija takoj po ZDA največja zaveznica Izraela. Bojim se, da takšnih voditeljev primanjkuje, zlasti v Avstriji. Obstajajo dobri politiki, ki pa niso več v politiki. Na neki način je pomanjkanje državnikov v vsej Evropi.
A če bi vas ti kljub vsemu vprašali za nasvet? Kaj bi jim rekli?
Bodite človeški. Toplo jih sprejmite. Vse. Najdite jim domove, za kar imate dovolj zmogljivosti, saj ima že v Avstriji samo katoliška cerkev toliko praznih objektov po vseh vaseh, kamor bi jih lahko ogromno namestili. Naučite jih jezika, pomagajte jim najti delo in naredite vse, da bi se počutili kot doma. Tako bodo postali dobri in delovni državljani, ne pa jih zapirati za bodečo žico in iz njih narediti zapornike.
Edini način, da premagamo desničarsko in rasistično nasprotovanje, je, da dokažemo, da begunci lahko postanejo produktivni državljani. To ni lahka naloga, tega se tudi ne da narediti čez noč, a ni druge rešitve, saj pritisk tistih, ki imajo vso pravico, da si tako kot mi želijo boljšega življenja, ne bo pojenjal.
