Tiskane izdaje
Istanbul – Med trgom Taksim in parkom Gezi so v torek zvečer plapolale velike turške zastave, med njimi pa je vihralo na tisoče manjših, ki so jih privrženci predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana delili na vsakem koraku. Tudi pri vhodih v mošeje. Na trgu je skoraj brez prekinitve odmevalo, da je bog velik.
Razpoloženje na ulicah enega najprogresivnejših in najbolj sekularnih delov Istanbula je bilo tesnobno. Medtem ko je po nakupovalni aveniji proti trgu marširalo več tisoč podpornikov predsednika, ki z neverjetno hitrostjo (železo)betonira svojo oblast, so se lastniki lokalov, restavracij in trgovin skupaj s svojimi gosti živčno prestopali. Nekateri so svoje lokale preprosto zaprli in odšli domov. Nekaj dni po spodletelem poskusu vojaškega državnega udara in na vrhuncu čistk se le redkokdo, ki ni ravno neposredni privrženec predsednika in vladajoče Stranke pravičnosti in razvoja, počuti varno in suvereno. »Dogaja se najhujši mogoči scenarij. Poskus puča, v katerega še vedno težko verjamem, je okrepil najbolj nazadnjaške sile v državi. Če je tako že v Istanbulu, si ne morem predstavljati, kako je šele na podeželju. Bojim se, da se Turčija hitro vrača v preteklost,« je spremljajoč pohod vladnih podpornikov in njihovo vzklikanje predsedniku ocenil računalniški programer H., ki kot večina sogovornikov ni hotel biti imenovan. Vsi drugi gostje v kavarni so molčali. Nekateri so se, za vsak primer, premaknili v notranjost.
Mladci na adrenalinu
Po nakupovalni ulici so, vihrajoč z zastavami, divjali mladci na visokih odmerkih adrenalina in steroidov samozavesti. Med mimoidočimi so vozili slalom in jih preklinjali. Ulice in ceste so zdaj v celoti njihove. Prometna pravila so slaba šala. Sledila jim je skupina v črno oblečenih molčečih žensk, pripadnic treh različnih generacij. Prav vsaka izmed njih je vihrala s turško zastavo. Po ulicah je odmevalo ime predsednika.
Množica pred parkom Gezi je bila vse večja. Iz zvočnikov so prav tam, kjer je pred tremi leti potekal boj za zaščito enega zadnjih parkov v tem delu mesta, odmevale glasne patriotske pesmi. Sirski begunski otroci so medtem prodajali pečeno koruzo in prosjačili. Mladi moški so ponosno skakali in prepevali ter med vzklikanjem »Allahu akbar«, bog je velik, prižgali nekaj navijaških bakel. Razpoloženje nogometne tekme se je v skrajno urbanem okolju mešalo s podeželskimi toni, z zvočno in vizualno kuliso preteklosti ... in prihodnosti.
Iz ulične svetilke je visela obešena lutka v Združenih državah živečega klerika Fethullaha Gülena, ki ga oblast obtožuje organizacije spodletelega puča.
»Skupina vojakov je želela uničiti državo. To je bil napad na Turčijo, na predsednika Erdoğana, na vse nas. Prepričana sem, da 'pučisti' niso delovali sami. Vodili so jih od zunaj. Fethullah Gülen je nekoč sodeloval s Cio. Želi zrušiti izvoljeno vlado in izvoljenega predsednika. Prišla sem, da podprem turško demokracijo,« je povedala gospa Nesrin, srednješolska učiteljica iz delavske četrti Bagcilar. Noč s petka na soboto je skupaj s sosedi in prijatelji preživela na ulici. Po njenem mnenju so čistke prehude. Oblast bi morala kaznovati le neposredno odgovorne. Tudi s smrtno kaznijo. Vojake, ki so jih uporni častniki v svojem imenu poslali na ulice, bi moral predsednik pomilostiti, je dodala Nesrin. Podobno razmišlja tudi politični analitik in kolumnist Taha Akyol. Po njegovem mnenju bi morala oblast kaznovati le tiste, ki so bili neposredno odgovorni za poskus vojaškega udara.
Maščevalnost
Neposrednih političnih sporočil na shodu v podporo predsedniku Erdoğanu najprej ni bilo veliko. Potem pa so se začeli pozivi k linču vseh, ki so, tako ali drugače, sodelovali pri poskusu državnega udara. Množica je zahtevala ponovno uvedbo smrtne kazni in predsednik Erdoğan jim je v sredo v zgodnjih urah v nagovoru »svoji« ulici povedal, da se to tudi utegne zgoditi. Množica je bila navdušena.
Ozračje maščevalnosti se stopnjuje. Čeprav se je tankom in vojski v noči s petka na soboto zoperstavilo tudi več tisoč mladih in sekularnih ljudi ter pripadnikov opozicijskih strank, so ti nekaj dni pozneje povsem izvzeti iz političnega in družbenega diskurza. Čistke se nadaljujejo, avtoritarnost režima se, predvidljivo, stopnjuje. Istanbulska profesorica je bila v torek zjutraj ogorčena. »Volja ljudstva se je spremenila v podivjano množico, ki vzklika molitve, zahteva smrtno kazen in linčanje ter streljanje ljudi, k čemur jih spodbuja njihov vrhovni poveljnik. Kdor protestira proti rušenju nekaj dreves [park Gezi leta 2013], je terorist. Kdor zahteva ponovno uvedbo smrtne kazni, je demokrat. Selektivnost 'ljudske volje' je ustvarila razdor, ki ga bo v tej državi nemogoče 'pozdraviti',« se boji profesorica.
