Violončelist genij: Nemogoče je mogoče

Yo-Yo Ma, eden največjih violončelistov današnjega časa, je posnel 90 albumov.

Objavljeno
29. julij 2015 19.55
SSL
SSL
Violončelo je začel igrati pri štirih; spodbujal ga je oče violinist in nekdanji učitelj glasbe na univerzi v Nanjingu. Leto pozneje je začel nastopati javno. Ko je bil star osem let, je s sestro violinistko Yeou-Cheng nastopil na televiziji; koncert je dirigiral Leonard Bernstein. Njegova pot je šla samo še strmo navzgor. Yo-Yo Ma, eden največjih violončelistov današnjega časa, je posnel 90 albumov, od tega jih je osemnajst dobilo grammyja. Igral je pred osmimi ameriškimi predsedniki, od Eisenhowerja do Obame, in se dvakrat pojavil - v Sezamovi ulici.

Septembra bo v Londonu (Albert Hall) nastopil z nečim, kar je na meji (ne)mogočega: odigral bo vseh šest Bachovih Suit za solo violončelo naenkrat. »To je zelo nenavadno. Mislim, da sem to naredil največ trikrat v življenju.« In ima zelo dober vzrok: oktobra bo dopolnil 60 let. Nazadnje je vseh šest Bachovih suit posnel pred svojim 40. rojstnim dnevom. »Rad bi videl, koliko sem napredoval od takrat,« je povedal za Guardian.

Rodil se je v Franciji staršem, ki so pobegnili iz Kitajske. Ko je bil star pet let, so se preselili v New York. Zdaj živi v Massachusettsu, z ženo, profesorico nemške književnosti na Harvardu, imata sina in hčer.

Multikulturalnost je rdeča nit njegova ustvarjanja. Leta 1989 je zasnoval projekt Svilna cesta. Navdihnila ga je kulturna tradicija zgodovinske poti, ki se je raztezala od Evrope čez Bližnji vzhod do Kitajske. Cilj projekta sta združevanje in spoznavanje kultur, umetnikov in poslušalcev vsega sveta. V ansamblu z istim imenom poleg Maja sodeluje še približno šestdeset glasbenikov, ki igrajo vsemogoče inštrumente: perzijsko piščal ney, korejske bobne janggo, galicijske dude, mongolske gosli khuur ...

Zadnja leta se veliko ukvarja z otroki, ki se počutijo izgubljene v ameriškem šolskem sistemu. »Mnogo otrok ne pozna svojih prednikov. Če so oboroženi s poznavanjem prednikov, njihovega življenja, zgodovine, so bolj vpeti v okolje, v katerem živijo.«