»Danes bi v Sloveniji ukrepali podobno«

Siloviti eksploziji in obsežen požar v jedrski elektrarni na zahodu tedanje Sovjetske zveze sta pred tridesetimi leti človeštvu v spomin za vedno vtisnila Černobil − prizorišče najhujše jedrske katastrofe doslej. A da se je zgodilo nekaj strašnega, je tedaj vedela le peščica zaposlenih v elektrarni ob ukrajinskem mestu Pripjat. Medtem ko so pristojni molčali, je obširen požar, ki so ga krotili še deset dni, v ozračje sporočal ogromne količine radioaktivnih snovi.

Veter je radioaktivni oblak najprej zanesel na sever, tri dni po nesreči pa je dosegel tudi Slovenijo. Njegovo vsebino je na tla spralo deževje. Pri določanju, spremljanju in interpretaciji meritev radioaktivnih snovi je tedaj sodeloval tudi Bogdan Pucelj. »Glede na raven kontaminacije in ocenjene izpostavljenosti prebivalstva v Sloveniji, zaradi černobilske kontaminacije okolja ni bilo in ni pričakovati kakšnih opaznih posledic za zdravje ljudi, živali in rastlinja,« je za Delo pojasnil Pucelj, sicer nekdanji vodja službe za varstvo pred ionizirajočim sevanjem na Institutu Jožef Stefan.

Novica iz Černobila je Slovenijo dosegla 29. aprila, ko na našem območju še ni bilo zaznati radioaktivne kontaminacije. A se je smer vetra tisti dan spremenila − nevidni radioaktivni oblak je Slovenijo dosegel v noči z 29. na 30. april. »V Sloveniji smo bili zaradi predhodnih priprav in vaj za morebitni izredni dogodek v krški nuklearki dobro pripravljeni na sicer nepričakovani dogodek. Vedeli smo, kakšne meritve je treba opravljati, na katere radioaktivne izotope moramo biti posebej pozorni in znani so nam bili najprimernejši zaščitni ukrepi,« je pojasnil Bogdan Pucelj.

Kontaminacijo okolja − odkrili so več kot 20 radioaktivnih izotopov z razpolovnimi dobami od nekaj dni do nekaj deset let − so pri nas zaznali 30. aprila dopoldne. Ukrepi, ki so jih tedaj sprejeli, so bili podobni ali povsem enaki tistim, ki so jih sprejele druge evropske države, prav tako ni bilo prikrivanja ali prirejanja podatkov, je zatrdil Pucelj. »Danes bi ukrepali podobno, bilo pa bi lažje zaradi več izkušenj, znanja ter boljše in bolj številne merilne opreme,« je povedal, a dodal, da bi bili odgovorni verjetno danes pod veliko večjim pritiskom politike, širše javnosti, zlasti pa »univerzalnih 'vsevednežev', ki jih je v internetnem času vedno več«.

Kontaminacija našega okolja je bila tedaj neenakomerna, največja je bila tam, kjer je deževalo. V Ljubljani je bilo ob najvišji ravni kratkotrajno sevanje 16-krat višje od siceršnjega naravnega sevanja, a se je to zaradi razpada kratkotrajnih izotopov kmalu zmanjšalo. Pozornost je bila pozneje namenjena predvsem dolgoživemu ceziju 137, katerega razpolovna doba je 30 let in ob vnosu v organizem obseva celotno telo. A bi ga po Pucljevih besedah danes pri nas lahko zaznali le še z izredno občutljivimi instrumenti, njegovo obsevanje pa je za prebivalstvo zanemarljivo.