Absurdni strah pred uničenjem vrednot

Hrvaško nazadnjaštvo: radikalna desnica poskuša z istanbulsko konvencijo ogroziti položaj premiera Andreja Plenkovića.

Objavljeno
18. marec 2018 23.16
Željko Matić, Zagreb
Željko Matić, Zagreb
Zagreb – Na usodo vladajoče koalicije ter položaj sedanjega premiera in predsednika HDZ Andreja Plenkovića bo poleg številnih večjih težav vplivala tudi napovedana ratifikacija istanbulske konvencije o preprečevanju nasilja nad ženskami.

Hrvaška je konvencijo podpisala že leta 2011, vendar je leva liberalna Milanovićeva vlada ni ratificirala – deloma zato, ker je konvencija ni zanimala, deloma zato, da se ne bi zamerila vplivni Katoliški cerkvi. Zveni nekoliko absurdno, toda med predvolilno kampanjo sta prav HDZ in njena kandidatka, predsednica Kolinda Grabar Kitarović, ki je zdaj razmeroma zadržana do konvencije, vztrajali pri ratifikaciji. Podobno se vedejo tudi drugi vodilni člani HDZ, denimo nekdanja zunanja ministra Davor Ivo Stier, ki opravlja naloge političnega in mednarodnega tajnika HDZ, in Miro Kovač pa tudi Plenkovićev namestnik Milijan Brkić. Opogumljajo jih glasno negodovanje Katoliške cerkve ter konservativna in veteranska združenja, zato zahtevajo od Plenkovića, naj se odpove ratifikaciji, saj bo ta po njihovem mnenju »uničila temeljne družinske vrednote ter ogrozila narodno in katoliško identiteto Hrvaške«. Tudi predstavniki nekaterih manjših strank sporočajo, da so pripravljeni še naprej podpirati vlado, samo če se bo ta odpovedala ratifikaciji.

»Ideologija spola«

Nasprotniki ratifikacije opozarjajo, da je največja nevarnost, ki grozi zaradi ratifikacije, »načrtno razširjanje ideologije spola«, ki uči, da spol ni samo biološko, ampak tudi družbeno vprašanje, veliko nasilja nad ženskami pa se ne dogaja samo zato, ker ima neka oseba ženske spolne organe, ampak zato, ker ji družba vsiljuje podrejeno vlogo. Katoliško cerkev od nekdaj, hrvaško desnico pa od pred kratkim posebno moti uvajanje pojma družbenega spola, saj menita, da sta družbeni spol in biološki spol eno in isto ter da oba pridobimo z rojstvom. Pri tem pozabljajo, da na Hrvaškem velja približno deset zakonov in odločitev ustavnega sodišča, ki dosledno razlikujejo med obema pojmoma. Res je, da se družbeni spol in biološki spol skoraj vedno ujemata, vendar obstaja tudi nekaj transspolnih oseb, katerih družbeni spol se razlikuje od biološkega spola. Takšne osebe natančno omenjajo v vseh ustreznih zakonih, tudi v tistem, ki govori o enakopravnosti spolov in ga je že leta 2008 sprejela hadezejeva vlada, odločitev ustavnega sodišča pa takšnim osebam omogoča, da v dokumentih spremenijo svoje ime, čeprav njihov spol ostaja biološko nespremenjen.

Stvari iz Istanbula

Kljub temu je na Hrvaškem zavladala histerija zaradi morebitne ratifikacije istanbulske konvencije. Zagovorniki »konservativne revolucije« trdijo, da bo država uvedla ideologijo spola tudi v šole: otroci ne bodo več pravili svojim staršem oče in mama, ampak roditelj ena ali roditelj dve, še huje pa bo to, da bodo lahko moški z izgovorom, da so ženske, vstopali v ženska stranišča in nadlegovali druge ženske. Eden izmed voditeljev boja proti istanbulski konvenciji, nekdanji legionar in predstavnik diaspore Željko Glasnović, opozarja, da bo treba, če bodo ratificirali konvencijo, poleg sedanjega moškega in ženskega stranišča urediti še najmanj šest novih stranišč v saboru. Domoljubni in ksenofobični kritiki dodajajo, da stvari, ki so prišle iz Istanbula, Hrvatom nikoli niso prinesle nič dobrega. Ratifikaciji odločno nasprotuje tudi združenje vdov domovinske vojne pa tudi združenje veteranov gardnih brigad. Moralno paniko širijo predvsem katoliški škofje, konvencijo pa označujejo za hudičevo delo ne samo škofje, kakršen je, denimo, razvpiti siški škof Vlado Košić, ampak tudi nekateri univerzitetni profesorji, ki opozarjajo, da imajo na Švedskem devet spolov, v Kanadi pa 45. To, da konvencija pozna samo dva spola, moškega in ženskega, jih ne zanima, zato napovedujejo proteste in zahtevajo od predsednice, naj razpiše referendum. To ni tako preprosto, saj je referendum mogoče razpisati šele po tem, ko predlagatelji zberejo 370.000 podpisov, predsednica pa ga lahko razpiše samo na predlog premiera in z njegovim podpisom, to pa je v tem primeru izključeno.

Za ratifikacijo istanbulske konvencije zadoščajo glasovi večine navzočih poslancev in Plenković ima zdaj šibko večino z 78 poslanci od 151. Med njimi jih ni veliko, ki si iskreno želijo ratifikacije, zato je Plenković začel pridobivati njihovo podporo z metodo »korenčka in palice«. Najprej jih je opozoril, da bo »osebno odločal o tem, ali bo vlada padla ali ne, na novih volilnih seznamih pa morda ne bo niti polovice sedanjih poslancev«, nato je napovedal, da bodo sprejeli posebno interpretativno izjavo skupaj z ratifikacijo in z njo preprečili uvedbo ideologije spola. Plenković se ne more zanesti samo na glasove opozicije, ki medtem grozi, da bo glasovala samo za brezpogojno ratifikacijo konvencije.

Skriti adut

Zakaj se je pregovorno neodločni Plenković zdaj odločil za takšno tvegano dejanje? Predvsem zato, ker je spoznal, da z neodločno politiko, s katero se ne zameri nikomur, ne krepi, ampak spodkopava svojo avtoriteto v stranki, z nenehnim prilizovanjem pa ne umirja, ampak krepi apetite radikalne desnice. Ali z drugimi besedami: če ne odstraniš odločno neke plošče z ustaškimi simboli, tvegaš, da se bo pojavilo deset novih. Poleg tega je večina desnice na Hrvaškem imela Plenkovića za skritega aduta, brez katerega ni mogla priti na oblast, zdaj pa bi moral plesati tako, kakor bi hotela. Plenković je končno sprevidel, kako pogubna je njegova omahljiva politika, in se odločil, da bo odkrito obračunal z radikalno desnico, ki mu kot »bruseljskemu dečku« streže po življenju. Kajti stara Evropa se ji zdi dekadentna, režimom, kakršni so v Varšavi ali Budimpešti, pa je precej bolj naklonjena kakor Berlinu ali Parizu. Cilj hrvaške desnice nikoli ni bila Evropa s svojim sistemom liberalnih vrednot in posebno poudarjeno sekularnostjo, Evropo je bolj razumela kot nekakšno jamstvo za narodno samobitnost in kot obrambo pred velikosrbskimi ambicijami. Toda Plenković je vendarle prepričan Evropejec in najmanj, kar lahko stori za Bruselj, je ratifikacija istanbulske konvencije. Tako bo nedvomno omilil tudi zelo ostre kritike, ki jih Hrvaški zaradi neizvajanja reform namenja evropska komisija. In v HDZ so že velikokrat negodovali, vendar nikoli niso spodkopavali položaja predsednika, če bi to pomenilo, da bi morali oditi v opozicijo. Tako je bilo do zdaj in ni razlogov, da ne bi bilo tako tudi v prihodnje.