Ameriški in ruski veleposlanik v vojni zaradi Ine

Ko gre za Ino, ameriški in ruski veleposlanik na Hrvaškem v hipu pozabita na ­diplomatski besednjak in lepo vedenje.

sre, 14.02.2018, 20:00

Zagreb – V začetku tedna je ­novoimenovani ameriški veleposlanik na Hrvaškem William­ ­Robert Kohorst na novinarsko vprašanje o morebitnem ruskem nakupu Ine dejal: »Rusi niso partnerji, ki bi jih radi videli v Ini. Menim, da so bili v minulih letih na tem področju moteča sila in da Hrvaška potrebuje bolj kakovostnega partnerja.«

Zanimanje za nakup Ine je pokazala ruska družba Rosneft, ki sodeluje z Exxon Mobilom na Sahalinu, območju, ki je strateško neprimerno pomembnejše od Hrvaške, o čemer bi lahko veliko več povedal Kohorstov nadrejeni Rex Tillerson, a to ameriškega veleposlanika na Hrvaškem očitno ne moti. Njegovo jasno sporočilo, ki je slišati kot svojevrstna grožnja, je dodobra vznemirilo ruskega veleposlanika Anvarja Azimova, ki je dejal, da je to »še en primer ameriške politike nepoštene konkurence, vmešavanja v notranje zadeve drugih držav in kršenja svobode tržnega ­gospodarstva«.

Azimova se hrvaška javnost spominja po nediplomatskem nastopu 10. februarja lani, ko je ovešen z medaljami v vojaški uniformi razglasil, da »ruske banke od danes naprej ne bodo financirale Agrokorja«. Od njegovih nastopov smo si zapomnili tudi tistega v zvezi z gradnjo terminala LNG na Krku, ko je javno vprašal: »Zakaj potrebujete dražji ameriški plin, če imate na voljo cenejšega ruskega?«

Za pospešitev gradnje

Do odkritega diplomatskega obračuna je prišlo prav zaradi plina. Na Hrvaško je pripotovala posebna ameriška odposlanka State Departmenta Sue Saarnio, da bi pospešila gradnjo terminala LNG na Krku, za katerega je od potrebnih 384 evropska komisija odobrila 103 milijone evrov. Sicer je projekt na sestanku »Pobuda treh morij« odločno podprl tudi Donald Trump. »Mi imamo plina, kolikor hočete,« je dejal. Na podlagi tega so mnogi sklepali, da bo kljub objavljeni enakopravni tržni tekmi ameriški plin »malce bolj enakopraven«.

Sue Saarnio je obrazložila gradnjo terminala LNG s potrebo po »okrepitvi energetske varnosti in raznolikosti oskrbe ter dobavnih smeri«, v katere nikakor ne sodi Severni tok 2, plinovod iz Rusije, ki ga odločno podpira Nemčija. Ameriška odposlanka je ta plinovod razglasila za »projekt, ki povzroča razdor in se je kot klin zabil v Evropo ter jo razdelil na dva dela, kar je bil morda celo njegov namen«.

Ameriško pospeševanje gradnje terminala LNG hrvaška vlada jemlje resno. Premier Andrej Plenković je napovedal izglasovanje »lexa Agrokor«, da bi tako čim prej odstranili ovire in pospešili gradnjo projekta, ki ni vprašljiv le z ekološkega, ampak tudi s poslovnega vidika. Čeprav še vedno ni jasno, kdo potrebuje utekočinjeni in zato dražji plin. Določeno zanimanje zanj so pokazali Madžari, vendar bi se morala za to, da bi bil ta plin konkurenčen ruskemu, država odreči transportnim stroškom skozi obstoječe plinovode, kar je enako sofinanciranju in v nasprotju z enakopravno tržno tekmo. Poleg tega je Hrvaška deloma tudi zaradi ameriških obljub kot del bodočega plinovoda, ki bo neodvisno od Rusije oskrboval Evropo, zgradila plinovod od Karlovca do Splita, ki je stal 550 milijonov evrov, danes pa ne služi ničemur.

Zaradi ameriškega pritiska je Hrvaška odstopila od resda ustavljenega ruskega projekta Južni tok, pa tudi od gradnje naftovoda Družba Adria. V zameno ni dobila ničesar. Na to je znova v nasprotju z dobrimi diplomatskimi običaji­ opozoril Azimov, ki je najprej podučil ameriškega kolega, da je »neodvisno državo neprimerno poučevati, kako naj vodi politiko«, nato pa zahteval od Hrvaške, naj prepozna države, ki so ji »resnično in ne zgolj z besedami pripravljene nuditi realno pomoč pri njenem gospodarskem razvoju«.

V trgovini s porcelanom

O dvoboju diplomatskih »slonov v trgovini s porcelanom« je Plenković dejal, »da razume različne preference, ko gre za energetski sektor, da pa bo dokončno odločitev sprejela Hrvaška«. Po mnenju ameriškega veleposlanika, donedavnega trgovca z nepremičninami in Trumpovega prijatelja je bila odločitev sprejeta že z izbiro svetovalcev, saj »so to ugledne ameriške in evropske družbe«.

Toliko o neodvisnosti, objektivnosti in hrvaškem samospoštovanju. Resne države takšnih nastopov ne bi molče dopuščale, tako da številni nekdanji veleposlaniki, med njimi Ivica Maštruko, pričakujejo odziv oziroma vsaj opozorilo hrvaškega ministrstva za zunanje in evropske zadeve. Tokrat na račun ameriškega veleposlanika zaradi njegovih izjav. A opozoril, vsaj javnih, ni. Ta so za zdaj rezervirana - neredko tudi v obliki diplomatskih not - le za sosede.

Prijavi sovražni govor